Rodil sem se v Vevčah pri Ljubljani kot sin Karoline in Ignaca Raka. Sem najmlajši od petih otrok in prav zato sem bil tudi očetov ljubljenček, krščen kot Miroslav. Oče je bil železničar in zato le malokdaj doma. Še kot otrok sem vedno taval po vasi, zato me je mama večkrat kar z vrvjo okoli pasu privezala k vodnjaku. Kadar sem le mogel, sem sledil bratom, ki so hodili lovit ribe v Ljubljanico. Oni so me, seveda če so me lahko ujeli, privezali k telefonskemu drogu, da jim nisem sledil, ko so kadili cigarete, in jih tožil očetu. To je bil moj ´Prvi svet´. Vedno sem si govoril, da bom šel, ko bom velik, kamor koli bom želel. In res: ko sem odslužil dveletni vojaški rok, sem jo ubral čez Karavanke; najprej v Avstrijo in od tam naprej v Kanado. Kanada je zame postala ´Drugi svet´, popolnoma drugačen glede jezika, ljudi, pokrajine in velikosti. Lahko bi jo razdelil na tri dele: vzhodno, zahodno in na Arktiko. Že doma sem bil ribič in član ribiške zadruge, toda v pisarni pri Čevljarskem mostu v Ljubljani sem bil slabo zapisan – kot ‘raubšic’ (krivolovec). V Kanadi sem kmalu postal tudi lovec. Lovska in ribiška strast mi nista dali miru, zato sem kot lovec prepotoval vse province, od Nove Fundlandije na vzhodu, do otokov kraljice Charlote na zahodnem delu Kanade, v Britanski Kolumbiji. Svoj ´Tretji svet´sem doživel v kanadski Arktiki, ko sem lovil in ribaril z Eskimi. Brez dvoma je to svet zase: dežela polnočnega sonca, dežela teme, snega, ledu, vetra, peska, skalovja, severnih luči, belih severnih medvedov, številnih karibujev, mrožev, kitov in vseh mogočih rib in – da ne pozabim – prebivalcev, ki se s kruto naravo že deset tisoč let bojujejo za svoj obstoj. Spoprijem s tem delom sveta sem širše opisal v svoji drugi knjigi Nanook, ki jo poznajo tudi mnogi slovenski lovci. Še vedno imam dobre stike s svojim ´Tretjim svetom´in upam, da ga bom v bližnji prihodnosti znova obiskal. Ko sem z Joejem Avsenikom lovil v Afriki, v Zambiji, sem doživel svoj ´Četrti svet´. Tega nama je predstavil slovenski misijonar Stanko Rozman, ki je tudi lovec in odličen športnik. Spet sem srečal drugačne ljudi in spoznal njihove navade, drugačno pokrajino, podnebje, način lova, drugačno divjad. Več lovskih doživetij s tistega dela sveta sem opisal v svoji prvi knjigi Taki smo pač lovci. Lansko spomlad, ko smo štirje lovci odšli na lov na samca moškatnega goveda, smo se spraševali in obenem ugibali, kam bi šli in kje bi bilo dobro loviti naslednjič. »Gremo lovit nekaj, česar nima še nihče od nas,« je rekel Tony Novak. »Pojdimo lovit kaj eksotičnega!« je še navdušeno dodal. Bil sem nenavadno tiho, celo obmolknil sem, kajti zavedal sem se svojega zdravstvenega stanja. Zdravniki v Torontu so mi namreč svetovali operacijo, s katero bi mi popravili srčno zaklopko, ki je puščala kot pri starem avtomobilu. »Kaj pa če bi se odpravili v Azijo, lovit samca ovce Marca Pola? Tam je najboljši lov v novembru,« kar ni in ni nehal navijati Tony. Najina prijatelja, oba mormona, sta se s takšno idejo takoj strinjala. Kirby je Američan, doma iz okolice Sault Lake Cityja v državi Utah, Mell pa iz Vanderhoofa v Britanski Kolumbiji.