Eden izmed krajev, za katerega sem čutil največ neučakanosti, da bi jih spet videl, je bil Cooperjev kotiček. Ljubše mi je bilo iti tja brez Nadje, strah me je bilo, da bi bil preveč spremenjen ali celo, da je nehal obstajati. Ded se je popolnoma zavedal dejstva, da je nemogoče iti na Coney Island, ne da bi stopil tja, in v resnici si je težko predstavljati prostor, kjer je mogoče nakopičiti večjo količino in raznovrstnost igrač, stripov, kiča, slaščic in druge navlake, ki je namenjena za zbujanje in zadovoljevanje želja otroškega duha. Pozneje nikjer drugje nisem videl ničesar podobnega. Kot tedaj, se je tam drenjala glasna gruča hlačmanov in vsak si je zagnano prizadeval, da bi kateri izmed tamkaj nagrmadenih zakladov postal njegov. Sveta nebesa, koliko čustev me je v hipu preplavilo, ko sem videl, da je Cooperjev kotiček še zmeraj točno takšen kot zmeraj. Spomnil sem se dne, ko se mi je, medtem ko sem se poskušal odločiti, kaj bi imel (pravico sem imel le do ene trofeje na obisk), približal David s svetlečim jojojem v obliki sirene. Pokazal mi ga je, pripomnil, da je to simbol otoka, in me prosil, naj si ob izhodu ogledam, kako veliko je povsod podob siren. Jojo ni prišel iz trgovine (premagal ga je strip), a moj ded je imel prav, Coney Island je bil preplavljen s sirenami: bile so narisane, naslikane, izklesane, plastične, lesene, neonske; v barih, v izložbah, v oglasih, na zabaviščnih napravah. Najdba jojoja mu je priskrbela temo njegove naslednje kronike. Med najinim spoznavnim sprehodom je iz žepa, če je našel kakšno pozornost zbujajočo podrobnost, izvlekel zvezek in si vanj zapisal o njej. Kadar se mu je zazdelo, da imava dovolj gradiva, me je peljal v Dalton's, v beer garden na Surf Avenue. Ko je sedel na terasi pred vrčkom piva, me je vprašal: