Do vrta je bilo mogoče priti z dveh strani. Naravnost skozi gozd po poti, ki jo je Keaty prehodil vsako jutro. Ta je bila najkrajša, toda po njej sem šel samo nekajkrat, skupaj s Keatyjem. Vedel sem, da bi se samo izgubil, če bi se podal nanjo sam; ko si bil enkrat v džungli, si se lahko orientiral samo še po značilnih drevesih in rastlinah. Raje sem izbral drugo pot, ki je vodila ob potoku iz slapa do izvira. Tam sem potem nameraval zaviti levo in iti naprej ob pečini, dokler ne bi prišel do vrta.