Lakšman, domorodec razbojniškega videza, zlatega srca in svobodoljubnega značaja, je torej še vedno imel mater in brata, kakšnih sto kokosovih palm ter izrazito filozofijo pogovora in samostojne misli. Ne samo, da je poimensko poznal vse svetovne države, tudi najmanjše, njih glavna mesta in oblastnike (»Džanes Džansa mora bit bogat tip – kolk orožja mu je moral ostat, ko se mu je tok hitr končala vojna! Pa nafte morate tud met dost, če je sam najvišji Džanes Dernovsik pisal mister Bušu, dragi stric iz Teksasa, lep ognjemet si nardil nad Bagdadom – pa ne pozab na svojga zvestga navijača!«), športnike in estradnike ter druge gladiatorje in klovne, ki meglijo oči jezljivim in v duhu lenim svetovnim množicam – ne, smešno-tragična vodila svetovne politike in drugih sistemskih ubojev zdrave pameti je znal strjevati v duhovite komentarje ali jih prikrivati z alegorijami (»Skrivnost neuvrščenosti? Gospa Bandaranaike je bla lepa ženska. In še vdova za povrh. Gospod Broz pa je mel rad lepe gospe. Trikrat je obiskal Sri Lanko. Če ni blo celo štirkrat? K Fidelu je hodil po cigare. K Suhartu po premog. H Gadafiju po nafto. K Mobutuju po diamante in k Selasieju po kavo. In, kot rečen, rajš je mev lepo vdovo kokr čaj!«). Čez dan je kot mravlja švigal po dvorišču, pospravljal, pometal, prestavljal kamne, zlagal naplavljeni les, prežal na mimoidoče, da bi jih nagovoril in izprašal – zvečer in ponoči pa je poslušal mednarodne programe VoA, BBC, Kanadskega radia, Deutsche Welle, bral knjige o zgodovini, kulturologiji, politologiji in drugih humanističnih vedah, si s slovarji širil besedni zaklad ter šepetal imena tujih mest, gorovij, otokov in rek ter z blazinicami prstov preučeval zemljevide v velikem atlasu, ki ga je po umiku umazane morske vode skrbno opral in posušil na soncu. Imel je veliko majic, vendar samo ene hlače, in kadar je bilo treba iti po opravkih, je poslal svojega mlajšega brata, ker so njemu ostali čevlji in srajca.