Globoka razdeljenost med cerkvenim in laičnim občestvom (kulturni boj) škoduje tako Cerkvi kot družbi. Cerkvena skupnost, ki pristane na paradigmo kulturnega boja, tvega, da postane geto in izgubi sleherno splošno družbeno relevanco. To je ne le nezdružljivo s katolištvom, ampak bi tudi imelo pogubne posledice za slovensko družbo in državo. V intervjujih z uredniki laičnih medijev nisem zasledil, da bi bili ti vnaprej nenaklonjeni katoliški Cerkvi. Z nekaj dobre volje na obeh straneh je prepad možno premostiti, morda tako, da se cerkveni voditelji distancirajo od najbolj konfliktnih dnevnopolitičnih tem in jih prepustijo političnim strankam in civilni družbi (4), mediji pa premislijo, ali ne velja tudi drugi del enačbe. Če je namreč Cerkev nekompetentna, da sodi o medijih, enako velja tudi s stališča Cerkve. Časnikar, ki ne pozna Svetega pisma, ki ne živi po božjih zapovedih, ki mu je tuje versko poslanstvo, povsem brez zadrege ocenjuje primernost izjav katoliških duhovnikov. Kaj pa njemu daje kompetenco takih presoj? (Slovenski) novinar je navajen, da sme presojati vse in vsakogar, medtem ko je on sam nad vsako kritiko. Objektiven pogled pa razodene, celo uredniki sami priznavajo, da imajo ideološke preference in da se tudi v profesionalnosti lahko še izboljšajo. V tem sicer niso dosti drugačni od svojih kolegov po svetu; problem je v tem, da imajo povečini vsi podobne preference in da ni tiste konkurence, ki bi jih spodbujala k profesionalizaciji.