Bilo je še zgodaj in dokaj temačno - prvi potop v dnevu. Tudi voda ni bila ravno idealno čista, ker je tok prinašal delce iz lagune. Mark se ni spuščal navpično ob steni, ampak se je čedalje bolj odaljeval od nje in padal skoraj v temo. Sledil sem mu kakih deset metrov za njim, moja kolega pa takoj za mano. Na žalost je bila z naraščajočo globino vidljivost čedalje slabša. Nenadoma, v globini približno štirideset metrov pa sem zagledal dvoje: kakih trideset metrov stran od stene sem zagledal vrh nekakšnega grebena, s približno dvajset metrov premera, ki je bil poraščen z ogromnimi gorgonijami in sodastimi spužvami, nekoliko bližje steni pa je bila drugi, malo manjš greben in njegov vrh je bil gol. Voda je bila res že precej kalna in zaradi jutra je bilo v tej globini zelo temno. A ko sem se bližjemu grebenu približal, sem opazil da se premika, pravzaprav vrti okoli svoje osi … in ko sem prišel še bližje, sem spoznal da gre v resnici za ogromno, gosto jato polmetrskih šnjurov Caranx sexfasciatus, ki so se počasi vrteli v krogu. A šnjuri, ki so se vrteli nad peščenim sedlom med grebenom in steno, so se spuščali čedalje nižje. Bil je šele začetek potopa, tako da z zrakom ni bilo težav. Mark je bil nekoliko pod menoj, moja kolega pa nad mano. Spustil sem se v globino šnjurov, vidljivost pa je padla skoraj na ničlo.