»Nekoč sta bila oče in mati, ki sta imela sina. Oče je umrl in mati so se spet omožili, sinček pa je dobil hudega očima. Očim sinka ni mogel videti, za vsako malo stvarco je bil tepen. Takoj, ko je že malo zrasel, je moral vsak dan pasti krave. Past jih je gonil daleč od doma na travnik. Okoli in okoli travnika je bil velik gozd. Nekoč, ko je pasel, zasliši od gozda sem trd pok, kakor bi pokalo z bičem, zmeraj bliže in bliže. Krave so se nehale pasti, tisto jih je odpodilo, a doma jih je našel lepo privezane v hlevu, očim pa ga je pretepel, ker ni pasel dovolj dolgo. Drugi dan je spet gnal past. Precej je še manjkalo do poldne in sonce je šele na devet stalo, bila je šele tretja ura zjutraj. Kar spet zasliši od daleč sèm iz gozda tisto pokanje kakor včeraj; zmeraj bliže in bliže. Že je na travniku. Poka in poka, pa ni videti nikogar, ki bi pokal. Kar se tisto spravi nad krave, jih zažene in zapodi. Krave vzdignejo repe pokonci in vsaka zbezlja drugam. Pastirčka je bilo strah. Ni vedel, kaj bi počel: tekel za kravami ali šel domov. Krav ni mogel dobiti, ker so mu izginile izpred oči. Ni vedel, kam naj jih gre iskat. Sonce še ni na desetih stalo in dve uri je še manjkalo do poldne. Prijokal je domov in še mileje vekal kakor včeraj, ker je spet mislil, da je krave izgubil, še bolj pa zato, ker se je bal hudega očima. Krave pa so bile že vse doma, priklenjene pri jaslih. Tretji dan je spet pripokalo mednje. Pastirček ni čakal, najtrdnejši kravi se obesi za rep, jo zapodi, da je oddirjala daleč proč, a je vmes padla v brezno, se v njem ubila, pastirček pa z božjo pomočjo ne ...«