"S Théâtre de Complicité sem prenehal sodelovati leta 1989. Kasneje smo se s kolegi iz skupine še nekajkrat srečali in se celo okvirno pogovarjali o morebitnem novem sodelovanju, vendar zame pomeni velik problem ravno del tega, kar ste pravkar našteli. Način življenja in dela je v tej skupini zelo intenziven, tako zelo, da ti enostavno ne dovoljuje nobene zasebnosti. Živiš kot brezdomec, ki se s kovčkom v roki potika po svetu, nimaš priložnosti, da bi se nekje ustalil in vzpostavil svoj notranji mir. Družine si praktično sploh ne moreš omisliti. V skupini smo sicer imeli tudi igralce, ki so potovali skupaj z otroci in varuškami, vendar sam nisem večpristaš takšnih skrajnih kompromisov. Ko si mlad, si takšne žrtve pripravljen vzeti nase tudi za več let, kasneje pa sem pričel pogrešati drugačno življenje. Lepega dne sem napravil črto pod to izkušnjo; rekel sem si, da je bilo delo v tej skupini sicer enkratno profesionalno doživetje, prišel pa je čas za drugačen način življenja. Je pa res, da me je ta izkušnja zaznamovala za vse življenje, in to ne samo v gledališkem, ampak tudi v širšem življenjskem smislu."