Na večer me je še enkrat pognalo na sprehod. Po nabrežni poti čez dvorišča prepletenih gostišč tja daleč naokrog med polji nazaj. Tja sem skoraj bežal, nazaj sladostrastno zavlačeval. Tja sta bili edini lepi podobi povezani z drevesom na drugi strani preliva, banjanovcem s krožno pahljačo ordečenih listov, mogoče tistim, ki sem ga bil videl zjutraj, morda samo drugačnim, morda drugim, in oblakom prahu, ki se je dvigal izpod nog majhnih in večjih kratkohlačnikov, ki so na peščenem dvorišču čez napeto mrežo brcali lahko bambusno žogo – nazaj vse od začetka do konca. Zavil sem torej v otoško notranjost, med sušne riževe udorine, kjer kot siv las med rjavimi vijuga ozka prašna steza, mimo posamičnih postav dreves, stoječih na robovih razpokanih rižišč, oblečenih v vlečkasto zahodno sonce. Tam sem se srečal z belimi pticami, ki so jezdile na črnih bivolih, s sušečo se meniško raševino med kamnitimi stupami svetišča, na robu domačega dvorišča sedečo družino, s kupolastimi pečmi za kuhanje oglja, z ribičem, ki je nesel na drogu viseči mreži, v katerih so se lesketale drobne, še mokre ribe. In še enkrat bom omenil sonce, ja, še enkrat ga omenjam, sonce, za katero nisem vedel in še zdaj ne vem, ali sestopa za robom otoka, za robom reke, za robom dežele ali za robom sveta.