Če potemtakem poglobljeno privolimo v izhodišče, da meje naše državne suverenosti niso meje provincialosti, lokalpatriotizma, gojzertanc folklore, primitivne zadovoljnosti s samim seboj itd., da sta skratka državnost in suverenost samo zelo odprt referenčni okvir za vse vidike naše istovetnosti, potem se moramo naslednji trenutek ovesti, da se tudi v povsem notranjem življenju ne moremo iti nekakšnih neprofesionalnih političnih igric, kakršne še Italiji ali Veliki Britaniji vsak dan bolj škodijo. Politična stabilnost v državi ni statični status quo, ampak proces, ki meje referenčnega okvira vzdržuje – ne pa razbija. Če si pri nas naši gospe in gospodje poslanci omislijo nekakšne eksotične penzionistične privilegije, potem se bodo v Strasbourgu in Washingtonu sicer od srca smejali, ustaviti pa jih bo morala neka ozaveščena gospa, pravnica iz Kočevja, ki si je nekega dolgega zimskega večera rekla » Sit modus in rebus …!« , sedla za pisalni stroj in napisala pobudo za presojo ustavnosti. (O tem, da se tisti, ki so se po tem zakonu dejansko upokojili, sploh še upajo pojaviti v javnosti, raje ne bi govoril!)