Priredba Ksenije Murari slika ob dokumentarnih posnetkih iz druge svetovne vojne v prvi vrsti razmere »golega« življenja v skrivališču Frankovih. Kljub bivanju v zaprti kvadraturi tudi njih določa pulz vsakdanjega življenja. Situacija vztrajanja in zadrževanega optimizma se vse bolj preveša v paranoidni brezup, ki na odru občasno preide v pritajeno komedijo odnosov. Življenje je še odprto v svoji potencialnosti in dojemljivosti (nedojemljivost sledi v taborišču), zavedanje možnosti absolutnega Zla je navzoče zlasti v glavah očetov, v materah je strah manj definiran. Življenjski nauki, tudi prepiri in vzdrževanje zmožnosti empatije do Drugega, so ob upoštevanju konca navsezadnje absurdni in nepomembni (iz taborišča se vrneta le dve v sklepu osvetljeni figuri: oče Otto s svojim klobukom, v simbolnem smislu, skozi svoj dnevnik, pa tudi Ana). Glasnih premišljanj o koncu časa ni, čeprav se čas krči in Anina »pripravljenost za ljubezen« raste – priredba ostaja na tej esencialni ravni in zaobide politične aktualizacije Dnevnika (zanikanje holokavsta ali avtentičnosti dnevnika, sarajevski poskus »vnovčevanja« tragedije po Aninem vzorcu), hkrati pa imperativ, ki je avtorico navedel k novi priredbi, ostaja neizrazit.