Oče, ki je bil producent in velik poznavalec ne samo klasične, ampak tudi glasbe nasploh, je sina in hčer bolj navdušil za igranje inštrumentov. Tako je Anin brat Andrej dolgo obiskoval glasbeno šolo klavirja, Ana pa je vzljubila violino, ki jo je igrala devet let ter z odliko končala šestletno nižjo glasbeno šolo. Potem pa je nekega dne odkrila, kakšne bisere je pravzaprav pela njena mama. In ker je po njej očitno podedovala tudi ljubezen in nagnjenost do pesmi, ki zahtevajo velik razpon glasu, se je pokazalo, da je pravzaprav tudi Ana odlična pevka z neverjetnim smislom za interpretacijo ter vživetje v pesem. Elda je bila na hčerko nadvse ponosna, dokler dekle ni začelo premišljevati, da bi se podalo v zabavnoglasbene vode. Z vsem srcem je bila proti in je Ano poskušala odvrniti od tega tudi z moževo pomočjo. A se je pokazalo, da je poleg nadarjenosti hči podedovala tudi materino vztrajnost, voljo ter trmoglavost. Morda bi Aninim staršem celo uspelo pregovoriti hčerko za izbiro druge poti, če nekega dne njenega prepevanja ne bi slišala dva družinska prijatelja. Dečo Žgur in Jure Robežnik, dve legendi slovenske popevke, sta menila, da ljudje takšen glas preprosto pač morajo slišati. Potem pa sta se vmešali še dve neverjetni naključji. Elda se je po skoraj desetletju odsotnosti z odrov odločila spet posneti kakšno pesem in je izbrala popevko Čez sedem rek.