Ko so poleti 2001 v hudi časovni stiski iskali pravšnjega naslednika predsedniku Evropske centralne banke Wimu Duisenbergu, kajti guverner Banque de France Jean-Claude Trichet, ki bi se po tihem dogovoru državnikov unije moral povzpeti na frankfurtski stolček, je tedaj (še) imel opraviti s francoskim pravosodjem zaradi soodgovornosti pri nečistih računih Crédit Lyonnais, je Juncker gladko odklonil ponudbo. Češ da »kot politik ni primeren kandidat za položaj, ki ga mora zasesti na politične pritiske neobčutljiva osebnost«. Izgovor je izzvenel kot posrečena šala državnika, ki z ironičnimi domislicami redno razveseljuje horde novinarjev. Še trdovratneje se je Juncker otepal kandidature za predsednika bruseljske komisije, potem ko je postalo jasno, da noben od pretendentov, ki so vztrajno lobirali v prestolnicah članic unije, ne bo dobil splošnega odobravanja. Tudi trmasti Luksemburžan morda ne bi iztržil soglasja vseh državnikov, vprašljiva je bila predvsem podpora otoškega premiera Tonyja Blaira, ki je občutljiv na vse, kar pretirano diši po evropskem federalizmu. Zagotovo pa bi prav Juncker prej dobil privolitev kolegov v evropskem svetu kot katerikoli od tedaj znanih ali tihih kandidatov za šefa evrokracije.