To je tudi odgovor na očitek, ki ga je izrekel o domnevni nelegalnosti sodišča. V Srbiji še niso mogli dovolj temeljito obdelati zgodovine zadnjih petnajstih let, da bi Miloševiću za zločine po obtožnici haaškega sodišča lahko sodili doma; še toliko je niso, da bi ga lahko sodišču izročili s privoljenjem ustavnega sodišča (katerega člane je imenoval še on). A nasprotno, šele haaški kazenski postopek, v katerem se bo z mučno natančnostjo razkrivalo, kako je nastajala smrtno učinkovita ideologija sovraštva - brez izpiranja možganov prebivalstvu takih vojn ne bi bilo mogoče biti -, bo morda Srbe pripravil do tega, da bodo razmislili o dejanjih, o krivdi in kazni. Fizična ločitev Miloševića od Srbije bo hkrati potrditev sodobne kazenskopravne teze o krivdi, ki je individualna. Naj se v Srbiji tega zavedajo ali ne, z Miloševićem v Haagu je »narodu« odvzeta senca kolektivne krivde. V spletu dogodkov se je to hkrati potrdilo na vzporednem prizorišču, na zasedanju evropskega gospodarskega foruma v Salzburgu, ko so se novi Srbiji odprle možnosti za vključitev v evropske integracijske tokove.