Nespametni odzivi, ki jih uporabljamo za prikrivanje sramu, vodijo v drugi korak kroga in se imenujejo pretirani nadzor. Je poizkus, da bi se izognili sramu zaradi možnega neuspeha. Pretirani nadzor se odraža v številnih oblikah, na primer v strogo načrtovanih dietah za hujšanje. Ena od mojih pacientk je na primer sledila začrtani dieti šest mesecev brez enega samega spodrsljaja. Spodbujala sem jo k večji pestrosti in prilagodljivosti v njeni prehrani, a me ni poslušala. Veliko preveč se je trudila in povsem odrekla hrani, ki jo je imela rada. Povsem je izgubila naraven odnos do hrane, ki temelji na prilagodljivosti. Vsak odklon od začrtanega jedilnika ji je zbujal močan občutek sramu, ki se ga ni zavedala. Ko je končno začela prilagajati dieto, je doživela nočno moro vsakega, ki hujša. Izgubila je nadzor in se prenajedla. To je razumljivo. Nobene hrane se ni dotaknila zgolj iz užitka več mesecev. Skrajni čas je bil, da poje nekaj zgolj iz užitka, vendar tega ni sprejemala tako. Svoje "prevare" je dojemala kot dokaz pomanjkanja samonadzora. Sramota, ki jo je ob tem občutila, je bila zanjo prevelika, zato si nikoli ni povsem opomogla. Zelo hitro je pridobila nazaj vso svojo težo.