Po našem mnenju je nekoliko boljši požarni zid Symantecov Norton Personal Firewall 3 (pravkar ga je sicer nadomestil Norton Personal Firewall 2002), a ta ni brezplačen (je pa v spletu 30 dni veljavna preizkusna različica). Veliko prednost v primerjavi z Zone Alarmom opazimo že na začetku, ko program zelo natančno prečeše vse krajevne diske in poizkuša najti vse znane programe, ki morajo imeti dostop v internet. S tem smo rešeni začetnega »sitnarjenja« in spraševanja po dovoljenju za množico internetnih programov. Res je nesmiselno, da mora uporabnik ročno dovoljevati dostop programom, kot so inetinfo.exe, če lahko požarni zid sam iz podpisa datoteke ugotovi, da je to Microsoftov spletni strežnik in dostop seveda mora imeti. Symantecov požarni zid se ne odlikuje le po začetni prijaznosti, ampak tudi po zanesljivosti, saj preverjeno prepreči dostop do morebitnih trojanskih konjev (in uporabnika o tem obvesti), v datoteko LOG zelo natančno zapiše, kaj so morebitni »zlikovci« hoteli početi z našim računalnikom, zelo dober pa je tudi za uporabnike, ki želijo imeti nad njim popoln nadzor. Tako, kot je navada pri »resnih« požarnih zidovih, lahko namreč postavljamo pravila, ki določajo, katera vrata TCP ali UDP ali protokol ICMP so za katere številke IP prepovedana oz. dovoljena. Tudi s prepuščanjem prometa VPN nismo imeli nobenih težav; dovolj je bilo, da smo ponorni strežnik VPN dodali med »zaupanja vredne« naslove, pri tem pa smo lahko uporabili tudi ime DNS, in ne samo številke IP.