Zadnjič sem v knjižnici gospoda Mersija poškilil v Veliki slovar in pod besedo SLUŽABNIK prebral: To je oseba, ki jo označujejo naslednje lastnosti: je vljudna, vselej pozorna, ustrežljiva, skromna, neutrudljiva. Njen ego se tenkočutno odziva na vsakršne potrebe Gospodarjev. Je izredno senzibilna, pa dojame celo najbolj latentne misli oziroma želje svojega Gospodarja. Služabnik je torej obdarjen s telepatijo, bolj natančno rečeno: je izredno sugestibilen. Najvišjo srečo doživi takrat, ko ga Gospodar pohvali. Pohvala je zanj najvišji možni užitek. Služabnika krasijo še naslednje lastnosti: je priklonljiv, je hiter, je darežljiv (celo v svojo škodo!), je absolutno podredljiv volji Gospodarjev, je tudi iskriv in v družbi Gospodarja zna celo umsko briljirati. Njegov inteligenčni kvocient je v večini primerov nadpovprečen, vendar vselej v službi oziroma na voljo Gospodarju. Iz povedanega sledi, da je Služabnik brez Gospodarja nemočen in, gledano skozi prizmo čustev, zelo nesrečen. Odsotnost Gospodarja lahko pri Služabniku povzroči hude vedenjske motnje. Recimo: zmedenost, boleč občutek zapuščenosti, pojavi se depresivno stanje, inteligenca se zniža na stopnjo triletnega otroka, pojavijo se lahko tudi suicidalna nagnjenja.