/*Glejte v petem poglavju argument, ki trdi nasprotno!/#) Toda kako se potem fenomenalisti odzovejo na problem izginjajočega in pojavljajočega se sveta, če je bil Bog, ki je Berkeleyjeva rešitev, pravkar odstranjen? Ironija je, da uporabijo za rešitev ravno Berkeleyjev odlomek, katerega posledic sam morda ni razumel (morda pa jih je): "Pravim, da miza, na kateri pišem, obstaja; vidim in tipam jo. Če me ne bi bilo v sobi, bi moral reči, da obstaja; s tem menim, da bi jo lahko zaznal, če bi bil v svoji sobi ali pa jo zdaj zaznava kako drugo duhovno bitje." (I. del, 3. odst.) Temu ustrezno so vsi trdilni stavki v resnici hipoteze o prihodnjih čutnih podatkih. Stavek "V sobi 506 je miza" pomeni: "ČE bi šel v sobo 506, POTEM bi imel naslednje čutne podatke: rjavo, pravokotno, trdo itd." S trditvijo, da lahko pomen trdilnega stavka pravilno analiziramo, če ga prevedemo v če/potem hipotezo (v kateri če izjava vsebuje operacijo, potem pa napoved čutnih podatkov), fenomenalisti povsem obidejo problem izginjajoče in pojavljajoče se mize. Miza je zgolj, če naj uporabim izraz Johna Stuarta Milla, "stalna možnost zaznave".