dno zelo togo, ker ni potrebnih podzakonskih aktov. Pozitivno pa je, da se izseljenci omenjajo kot subjekt slovenskega pravnega reda. Prej Slovenec v svetu za slovenski pravni red tako rekoč ni obstajal. Zakona o azilantih in o tujcih imamo že več let, zakon o izseljencih pa smo dobili komaj pred enim letom. V zadnjih mesecih je bilo več pobud za uveljavitev predstavništva izseljencev v državnem zboru. Tudi vi zbirate podpise za podobno pobudo? Če imata avtohtoni manjšini možnost glasu v parlamentu, je že čas, da ima tudi izseljenstvo svoj glas. To je praksa v mnogih evropskih državah, tako da ne bi šlo za kakšno novost ali kaj revolucionarnega. Je pa res, da obstaja veliko predsodkov glede tega. Pred kratkim je NSi naredila korak v to smer, a nekaj takih korakov je bilo že prej. Komisija DZ za Slovence po svetu je leta 2005 izrazila željo, da bi se spremenila ustava in omogočila to zastopstvo. S svojo pobudo želimo dati izseljencem možnost, da se izrazijo. Res pa je, da smo mogoče omejeni na krog ljudi, ki komunicirajo prek spleta. Verjetno pobuda tudi starostno ne zajema vseh? Da, starejša populacija pri tem ne sodeluje, čeprav zdaj prek raznih člankov v izseljenskih časopisih sporočamo, da lahko ti ljudje privolijo, da jih vpišejo. Zaradi varovanja osebnih podatkov, ki so potrebni za vpis, tega namreč ne moremo izvesti brez njihove privolitve. Tako upam, da bomo zadevo pospešili in da se bo seznam še dopolnjeval. Zbrali smo že več kot 700 podpisov, kar naj bi kazalo aktualnost te teme. Upam si reči, da pri anketi sodeluje predvsem druga generacija. Morali bi dodati še prvo, pa bi prišli do kar lepega števila podpisov. Konec junija boste organizirali 14. tabor za Slovence po svetu. To je tradicionalno izseljensko srečanje, ki ga oblikujemo tako, da se poleg srečanja obravnava neka aktualna tema. Letos smo za temo izbrali »domači kraj kot povezovalec med izseljenstvom in domovino«. Radi bi aktivirali tudi lokalne skupnosti, da bi prevzele skrb za svoje ljudi, ki so odšli po svetu. Vodila naj bi se evidenca, na podlagi katere bi jih lokalna skupnost informirala o dogodkih in jih nanje vabila. Dobili smo že zelo pozitivne odzive na lokalni ravni. Nekateri razmišljajo o oblikovanju oddelka v kakšnem muzeju, kamor bi vključili spomin na te ljudi. Tako bi lahko tudi prihodnje generacije v posameznem kraju dobile informacije o svojih prednikih. Tu je dosti možnosti in mogoče je to pobuda, da bodo ljudje iskali sledi svojih sorodnikov. Danes je na splošno veliko zanimanja za raziskovanje družinskih korenin. Rodoslovna društva v Clevelandu imajo na primer neverjetno veliko dela, praktično lahko živijo samo od tega. Obstaja torej čut pripadnosti, ki je najbrž pogojen s težkim odhodom, ko so ljudje odhajali s trebuhom za kruhom ali celo zaradi golega preživetja. Tako se ta pripadnost večkrat znova in mogoče še izraziteje pojavlja v drugi in tretji generaciji. V našem društvu to dojemamo kot potencial, ki mu je vredno slediti in mu pri tem pomagati. Tako bomo imeli tudi več zagovornikov oziroma ambasadorjev Slovenije po svetu. Na taboru bo sodeloval dr. Janez Bogataj z oddelka za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, zanimanje so izrazili tudi v ZRC SAZU. Gre torej za temo, ki je očitno tudi v intelektualnih krogih zanimiva. Mi pri tem delujemo kot povezovalci in upamo, da to ne bo samo projekt letošnjega leta, ampak bo trajal več let.