Četudi materialnost glasu predstavlja vez med označevalcem in telesom, pa glas, pravi Dolar, ni ne del jezika ne telesa. To lahko izkusimo ob nelagodju, ki nam ga povzroči predvajanje posnetka našega lastnega glasu, podobno kot nam to povzroči pogled na svojo fotografijo. Glas je nekakšen prstni odtis, po katerem je mogoče subjekt identificirati. Domnevno, seveda; spomnimo se predvajanih zvočnih posnetkov Osame bin Ladna, ob katerih se je bolj kot vsebina postavljala pod vprašaj verodostojnost nosilčevega glasu na posnetku. Glas (v nasprotju z intonacijo, ki lahko pomen spreobrne) ne prispeva k pomenu in ga v nasprotju z akcentom ni mogoče lingvistično opisati. Medtem ko je označevalec to prav po tem, da je fiksiran tako, da ga je mogoče ponoviti in je brez pozitivnosti, brez sleherne lastnosti, ki bi jo bilo mogoče opredeliti, in je njegova eksistenca zvedljiva zgolj na različnost od drugih, je glas, pravi Dolar, izvenlingvistični element. Zato ne obstaja lingvistika glasu, ampak zgolj lingvistika fonema. Glas je ostanek, ki se ne izteče v pomen, ali kot pravi Dolar: glas je iztrebek označevalca.