Sistem z 88 okraji nasploh pred stranke postavlja visoke zahteve. S tem še dodatno favorizira velike stranke. Zdi se, da bo predvolilna kampanja morala biti neprimerno bolj lokalno obarvana in namesto promocije zgolj prvih dveh ali treh s strankarske kandidatne liste (skupno torej šestnajstih ali štiriindvajsetih kandidatov) bodo morale stranke promovirati vseh 88 kandidatov. To bo predvolilno kampanjo brez dvoma podražilo, čeravno je možno, da bo del strank volilce prepričeval, da pravzaprav ne volijo ljudi, ampak oddajajo glasove za stranke, zaradi česar ni tako pomembno, kateri strankin kandidat v kakem okraju nastopa, pač pa je pomembnejši program, ki ga stranka zastopa. Marsikatera stranka bo že tako ali tako imela težave, ko bo skušala h kandidaturi nagovoriti 88 ljudi, te težave pa bodo še večje, ker zakon v obliki, v kakršni je dan v skupščinsko proceduro, kandidatom, ki bodo izvoljeni, ne omogoča, da bi poslanski mandat odstopili svojemu strankarskemu kolegu. Ker bo bodoča poslanska funkcija profesionalna, poslanec pa se ne bo smel ukvarjati s svojo siceršnjo pridobitno dejavnostjo, to pomeni, da na listo ne bo mogoče - tako kot na prejšnjih volitvah - uvrstiti zvenečih imen, ki so tam le zato, da pritegnejo glasove, s kandidaturo pa ne mislijo resno. Sistem namreč v mnogočem spominja na ruleto in strankam bo zelo težko predvideti, kateri kandidat bo navsezadnje izvoljen. Njegova morebitna izvolitev namreč ne bo odvisna le od »kakovosti« kandidata, ampak tudi od okolja oz. okraja, v katerem bo kandidiral (se pravi od tega, kako visoko kaka stranka kotira v določenem volilnem okraju), ne nazadnje pa tudi od tega, s katerimi protikandidati drugih strank se bo moral pomeriti. Stranke se bodo omenjenim pastem brez dvoma skušale izogniti, to pa jih bo prisililo k podrobnemu anketiranju (kar bo zahtevalo dodatna finančna sredstva), ki bo spet moralo biti lokalno (se pravi: usmerjeno na vsak volilni okraj posebej), pri čemer bodo stranke morale meriti rating ne le svojih kandidatov, ampak tudi potencialnih protikandidatov drugih strank. Ne nazadnje, pomembno bo vedeti, v katerih okrajih nameravajo stranke kandidirati svoje »vlečne konje« - na primer: v katerem volilnem okraju na Gorenjskem mislijo krščanski demokrati kandidirati Omana, kje demokrati Kacina, kje socialisti Žaklja itn. - da si ne bi ob morebitni kandidaturi v istem volilnem okraju vsi skupaj polomili zob. S tem že prehajamo na področje volilne špijonaže. To, da bo zveneča imena poslej težje nagovoriti h kandidaturi, samo po sebi sicer ne bo koristilo tistim strankam, ki jih tudi sicer ne bi mogle pridobiti, oškodovalo pa bo tiste, ki bi jih lahko.