»Vsaka anestezija se začne s premedikacijo. Bolniku damo učinkovine, ki ga pomirijo, še pred operacijo. S tem dosežemo, da pride umirjen na operacijsko mizo. Tudi, če sam pravi, da ga ni strah, je operacija situacija, ki v človeku vzbudi določene živčne reakcije, ki so neodvisne od naše volje in jih je treba umiriti. Povzroči jih vegetativno živčevje. Bolnik jih ne more uravnati, zato jih uravnamo s pomirjevali. Potem bolnik pride v operacijsko sobo oziroma v pripravljalnico, kjer po potrebi uvedemo dodatne intravenske poti. Na operacijski mizi ga priklopimo na monitorje, s katerimi zasledujemo krvni tlak, pulz in količino kisika v krvi. Običajno sledi kombinirana splošna intravenska in inhalacijska anestezija. Bolniku v žilo damo učinkovino, ki je hipnotik, zato, da v hipu zaspi. Potem dobi zdravilo proti bolečini in zdravilo za ohlapnost mišic. Tako dosežemo tri osnovne cilje anestezije: spanje, neobčutljivost za bolečino in ohlapnost mišic. Ko bolnik zaspi in so mišice ohlapne, mu v sapnik vstavimo sapnično cev (tubus) in ga priklopimo na anestezijski aparat. Preko njega mu med operacijo ves čas dovajamo anestezijske pline in tudi nadomestimo delovanje njegovih pljuč. Rečemo, da ga umetno predihavamo. Ves čas anestezije v žilo tudi dodajamo učinkovine, ki so potrebne, največkrat sredstvo proti bolečini.«