Nekoč so pesniki in pisatelji predli, da gre za neke sorte čustveno opitost, za nepričakovano povečanje notranje emocionalne napetosti, ki se upira nadzoru razuma. Da je kot vročica, je modroval Stendhal, pride in izgine, ne da bi imela volja pri tem najmanjši delež. Dušeslovci so razlagali, da gre za po svoje patološko stanje, za fiksacijo na točno določene predstave poželenja. Fiziologi z osnovnim seksološkim znanjem so utemeljevali, da gre za hormonsko zadevo, za nepredvidljivo, blagodejno obliko zastrupitve z izločki spolnih žlez. »Naše žleze so naša usoda,« je leta 1896 Magnus Hirschfeld sklenil svoj spis pod naslovom Sapfo in Sokrat, s katerim se je lotil rušenja »še vedno stoječih zidov malikovega templja, v katerem brezumneži žrtvujejo homoseksualce svoji blaznosti«. Filozofi kakopak niso molčali. Bili so mnenja, da gre za tendenco, ki nas približuje vabljivemu objektu. Jasno, kaj pa drugega. In potem je nastopila Moni Kovačič, zapela, da ji brez ljubezni živeti ni, ter z enim refrenom povzela bistvo. Ljubezen torej. Filozofi, pesniki, literati, psihologi in kar je še široko šolanih glav skupnega jezika vse do danes niso našli, so si pa edini v tem, da je ljubezen eksplozivna dvokomponentna zmes, ki nastane iz telesnih in duševnih prvin. Pa ne le to, psihoanalitiki so naposled dognali, da ljubezen sploh ni ena sama, ampak da je ljubezni več. Kraljuje seveda tista resnična ljubezen, ki poganja iz vsestranskega medsebojnega prilagajanja. Človek, ki resnično ljubi, se bo odpovedal marsičemu in storil marsikaj, da bo ljubljen. Iz česar sledi, da so ljudje, ki jih obhaja patološki strah, da bodo v življenju v dvoje ob svoj ego, po definiciji ljubezni nezmožni nevrotiki. Na las, a z druge strani so jim podobni ljudje, ki zanikajo oziroma omalovažujejo fiziološki princip ljubezni. Slednji so iz strahu pred razočaranjem podvrženi tako imenovani ljubezni na daljavo ali bolje platonični ljubezni iz nuje, ki se manifestira v poveličevanju tako posvetnih kot religioznih avtoritet in ikon. Tu med Leonardom DiCapriom in kičastim mavčnim odlitkom krvavečega Kristusa iz farne cerkvice ni več nobene razlike. Ljubezen pač, ki na lestvici fetišizma zavzema prav posebno mesto. Ta ljubezen po mnenju stroke razkriva infantilne korenine iz časov, ko je otrok imel svoje starše za bogove in se jim ni upal zoperstaviti. Menda se ji še posebej rade predajajo ženske, ki so iz tega ali onega razloga nezmožne spolnega stika in ta manko vzneseno kompenzirajo tako, da iščejo le nedostopne, nenevarne, nespolne ljubezni. Sindrom, ki v seksualnem smislu izenačuje feministke, karieristke in gospodinje. No, da znanosti ne bi očitali spolne diskriminacije, so psihoanalitiki navrgli še nekaj izsledkov o tem, da tudi moški nosimo svoj križ. Vse premnogokrat se predajamo tako imenovanim umišljenim ljubeznim, ki ne izvirajo iz prave potrebe po ljubezni, marveč iz želje po prikrivanju. Umišljena ljubezen običajno bušne v moškem, ki je utrpel neko subjektivno pogojeno ljubezensko razočaranje, kar podzavestno načne njegov ego in povzroči, da se zaljubi iz trme. Po možnosti v najmanj kompatibilno osebo. Potem je tu še svobodna ljubezen, s katero se označuje fiktivno inačico telesne ljubezni, ki se ji v čezmerni razuzdanosti prepuščajo določeni posamezniki. Tisti posamezniki, pri katerih je osebna svoboda kakorkoli potlačena in udari na površje v obliki zadovoljevanja nizkih, a sproščujočih nagonov. Stroka opozarja, da ne z osebnega ne z družbenega aspekta nikoli ni obstajala popolnoma svobodna ljubezen. Ljubezen je navsezadnje zmeraj podrejena biološkim in psihološkim dejavnikom, ki določajo in omejujejo možne izkušnje. Svobodna ljubezen je mit, ki se v zgodovini nikoli ni realiziral, je pa znatno pripomogel k sesuvanju okostenelih družbenih in religioznih zapovedi, s katerimi si skušajo določene avtoritete zagotoviti monopol nad emocionalnimi in seksualnimi odnosi. Aha, kaj pa Casanova? Giovanni Giacomo Casanova (1725-1798) je tipičen simbol take svobodne ljubezni, ki ga je sproducirala prav togost institucij. Mladi Casanova se je šolal za duhovnika, a so ga nagnali zaradi preveč razuzdanega obnašanja. Za spolno zrelega mladeniča pač ni bolj nenaravne stvari, kot je hišni red semenišča. Pravila pač zlahka prekršiš in po hitrem postopku te stigmatizirajo z grešnikom. Ugovori, da v božjih očeh nisi grešil, ne zaležejo. Okej, če sem grešnik, bom pač grešil, si je mislil Casanova, ki je stigmo vzel dobesedno. Vrgel se je v posvetnejše dejavnosti in postal uspešen diplomat, amaterski filozof in žmohten pripovednik, ki je v dramatizirani avtobiografiji Spomini podrobno popisal posteljne pustolovščine s preko 2000 ženskami. Da so Spomini postali uspešnica, verjetno ni treba posebej razlagati, brati pa jih je bilo moč tudi kot kritiko takratnega časa in njegovih slabosti. Zaradi skrajno bahavega stila so mnogi dvomili v verodostojnost Spominov. Smatrali so, da je razvratnost teksta le plod avtorjeve domišljije in oblika resentimenta, na kakršno pri odnosu do avtoritet naletimo tudi pri Markizu de Sadu. »Casanova je užival v uživanju, ne v ženskah, ki jih je imel,« je Spomine komentiral seksolog Havelock Ellis. »Človek tako visokih moralnih norm, kot si jih pripisuje Casanova, nikoli ne bi mogel ljubiti toliko žensk, kot običajen moški pa jih nikoli ne bi tako zelo osrečil.«