malno. Je pa tudi res, da že deset let odgovarjam na bolj ali manj ista vprašanja. Recimo: ‘’Kakšni so vaši občutki po dobrem skoku? Kakšni so vaši občutki po slabem skoku?’’ Ja, treba se je spomniti česa drugega, novega. Če so vprašanja pametna, lahko tudi pametno odgovorim. Včasih se prav trudim, da bi postregel s kakšnim novim odgovorom. Kaj je največkrat jabolko spora v vajini zvezi in kdo ponudi roko rešitve? Renata: Temperament. Če imava slabši dan, se lahko skregava zaradi čiste malenkosti. Ponavadi jaz večkrat stopim nazaj, kdaj pa tudi Primož. Jaz sem Koffi Anan najine zveze. Znam pomiriti celotno situacijo. Primož: Razlika je, da je z Renato po pol ure vse v redu, kot da se ni nič zgodilo, jaz pa kuham mulo, lahko še dva dni. Vaju je starševstvo povezalo ali oddaljilo? Primož: Meni se zdi, da je kar ostalo enako, kot je bilo. Res je, da je bilo prej več norije, zdaj, ko so otroci, smo več doma. Ampak mi nič ne manjka, rad sem doma. Renata: Mislim, da naju je povezalo, predvsem se bolj spoštujeva. Kaj pri njem/njej najbolj občudujeta? Renata: Njegov smisel za humor. Včasih se mu doma tako smejim, da sploh ne pridem k sebi. Tudi njegovo odločnost in vztrajnost. Ko reče, da gre teč, res gre. Jaz pa že dva meseca govorim, da bom šla na Šmarjetno goro, pa še vedno nisem šla. Primož: Zaljubil sem se v njeno preprostost, prijaznost. Ko sem jo poročil, je sicer postala malo manj prijazna, ampak je še zdaj v mejah normale (glasen smeh obeh). Tudi njen občutek za čistočo mi je šel včasih na živce, zdaj pa mi je vedno bolj všeč. Pa delo z otrokoma, da sta taSte ga v zmagovalnih sezonah, ko je bil skoraj nacionalni heroj, gledali kako drugače kot zdaj? Renata: Ne, meni je bil on vedno Primož. Ko so ljudje začeli govoriti o Primožu Peterki, sploh nisem vedela, o kom govorijo, kot bi govorili o drugi osebi. Nikoli nisva imela težav s tem. Če je zmagal, sem se veselila z njim, in to je to. Za resno zvezo sta se odločila zelo mlada, pri šestnajstih, ko sta se oba še osebnostno razvijala. Je šel ta razvoj v isto smer? Renata: Mislim, da ja. Primož: Slišal sem, da se celo fizične poteze začnejo združevati, če dva živita skupaj, da si postajata podobna tudi na videz. Zdi se mi, da je potem še veliko laže s značajem človeka. Preprosto se razvijaš skupaj. Kako se v teh najbolj hormonskih letih upira ta skušnjavam drugih žensk, moških? Renata: Primož je Primož, samo eden! Saj kdaj pogledam koga, ampak to ni isto. Primož: V našem športu, kjer preživim ogromno časa, ni prav dosti žensk, večino sem v družbi prijateljev skakalcev. Ni se težko upirati skušnjavam. Je vajina medsebojna privlačnost še vedno močna? Renata (kot iz topa): Ja, seveda! Nimam recepta za to, ampak je res močno. Primož: Poglej jo, kako je luštna! Pa še nikoli mi ni dolgčas z njo, vedno se nama nekaj dogaja. Kaj je Renata kot mamica v vaših očeh prido bila in kaj izgubila? Primož: Glede na to, kako mlada sva se poročila in imela otroka, občudujem, da je iz tiste preproste punce postala preprosta mamica, ki ima odličen občutek za otroke, ima vse urejeno v glavi in stanovanju. Doma je vse tako pospravljeno, da mi je včasih kar žal, da ne letim po zraku, da vsega ne umažem! Kaj je pa izgubila? V bistvu je pridobila nekaj kilogramčkov (hudomušni nasmešek), ampak nič hudega. Renata: Edina stvar, ki se je pri Primožu spremenila, je, da je postal malo bolj živčen. Včasih sploh ni bil, vse je obrnil na šalo. Zdaj, odkar mu ne gre najbolje, se to pozna. Primož: Pa še ena stvar ti gre na živce. Ko pridem domov in potrebujem nekaj časa samo zase, takrat nikogar nočem zraven. Renata: Je pa vsekakor v mojih očeh odrasel, čeprav je v njem še vedno tudi otrok. Zdaj se z njim lahko celo normalno kaj pogovorim, včasih se je vsemu samo smejal. Kako pa je lahko ‘’v stanju smejanja’’ sprejel tako pomembno odločitev, kot je rojstvo otroka? Renata: Novica o nosečnosti z Majem pri mojih dvajsetih letih je bila čisti šok. Primož je bil na tekmi celinskega pokala. Dogovorila sva se, da bova skupaj opravila test za preverjanje nosečnosti, pa nisem zdržala. V prvem trenutku, ko je bil pozitiven, me je skoraj zadela kap! Kaj naprej? Splava nisem nameravala narediti. Če ne bo želel otroka, ga bom imela pa sama, sem si rekla. Po telefonu sem mu sporočila novico, sprva ga je bila groza, naslednji dan je prišel domov, bled kot stena, potreboval je nekaj časa, ampak tudi on si je želel obdržati otroka. V trenutku, ko je zagledal prvo sličico po ultrazvoku, je bilo pa konec. Nepopisno srečna sva bila!