Začetek 20. stoletja je bil v italijanski arhitekturi v znamenju gibanja, imenovanega liberty, ki je bil italijanska različica jugendstila. A svoboda ni trajala dolgo. Mussolinijev fašizem je že v 20. letih 20. stoletja povzročil, da je racionalizem v italijanski arhitekturi prevladal prej kot v drugih evropskih državah. Taka usmeritev je trajala dolgi dve desetletji, vse do izkrcanja zaveznikov na italijanskih obalah v drugi svetovni vojni. Opaziti ga je mogoče tudi v Toskani, v tamkajšnjih poslopjih strankarskih sedežev, vojaških šolah, na stadionih, v delavskih naseljih, otroških vrtcih ... Zanimivi primerki arhitekture iz omenjenega obdobja so mestni stadion Artemia Franchija v Firencah, kotlarnica železniške postaje v Firencah, ki jo je projektiral Angiolo Mazzoni, in pilotska šola italijanske vojske arhitekta Raffaella Fagnonija, ki si jo je prav tako mogoče ogledati v Firencah. Po vojni se je nadaljevala gradnja v klasičnem modernem slogu, katerega značilnost je predvsem funkcionalizem. Hkrati se je začenjal tudi v arhitekturi vse bolj uveljavljati italijanski neorealizem, ki si je pred tem pridobil slavo s filmi. V tej smeri se je uveljavilo kar nekaj toskanskih arhitektov, ki so s svojimi deli pozneje postali znani po vsem svetu - Giovanni Michelucci, Edoardo Detti, Leonardo Ricci in Leonardo Savioli.