pravljici – gledati lepo oblečene plesalce, ki plešejo ob robu bazena, obdanega s številnimi vodnjaki« (Sedej 1990: 5).301 Folklorniki, še bolj pa folklornice folklorne kostume vrednotijo po danes veljavnih merilih, med katera sodi tudi ocenjevanje »lepote«. Kriteriji, ki jih mora folklorni kostum izpolnjevati, da bi bil »lep«, so med ljudmi zelo različni in se stalno spreminjajo, kljub temu pa so prisotne nekatere stalnice. Načeloma velja, da so folklorni kostumi, ki ponazarjajo oblačenje ob pražnjih dneh, »lepši« od tistih, ki ponazarjajo oblačenje ob delavnikih; da so folklorni kostumi, ki so bolj okrašeni, »lepši« od tistih, ki so manj; da so folklorni kostumi, ki interpretirajo oblačilno dediščino 19. in začetka 20. stoletja, zaradi dolžine in/ali širine ženskih kril »lepši« od tistih, ki interpretirajo oblačilni videz poznejših obdobij; da so folklorni kostumi, ki interpretirajo oblačenje premožnejšega prebivalstva, lepši od tistih, ki interpretirajo oblačenje siromašnejšega ipd. Z »lepoto« folklornih kostumov se bolj obremenjujejo ženske kot moški. Tudi v garderobah folklornih skupin, zaradi želje nošenja istega »najlepšega« folklornega kostuma, prihaja do pogostejših prerekanj med ženskami kot med moškimi. Nekateri folklorni kostumi veljajo za »lepe« že sami po sebi, drugi pa so »lepi« šele na osebah, in sicer zato ker jim dobro pristajajo – se prilegajo telesu in izpostavijo/prikrijejo človekovo telo ali njegove dele.302 »Lepoto« folklornega kostuma pa ne določajo zgolj oblačilni kosi, ki ga sestavljajo, ampak je za celoten videz, ki ga folklorni kostum daje človeku, pomembno ličenje, urejanje las, tudi vedenje. »Meni je grdo, če ženska ni pokrita, pa nima urejene frizure. e samo na