Ko sem se zbudil, smo prispeli na konec poti in skoraj vsi potniki so bili že zunaj. Podvizal sem se, da bi vzel potovalko iz prtljažnika, in ko sem stopil dol, se nisem mogel zadržati, da se ne bi sam pri sebi nasmejal ob misli na to, da se mi je skoraj zgodilo nekaj podobnega kot neznanki. Vznejevoljilo me je, ker sem zamudil predstavo konj, ker nisem opravil rednega obiska pri Samu. Čistokrvni konji Stewarta Fosterja lahko počakajo, a nekaj mi je govorilo, da bi moral takoj oditi na Rickovo črpalko. Imel sem občutek, da bi se, ko bi prišel tja, sama od sebe rešila uganka, katere senca me je zasledovala, odkar me je navsezgodaj zjutraj tlačila mora. Pogledal sem proti izhodu. Z roba ceste je bilo s prostim očesom moč razločiti svetlobni napis Texaca, ki je oznanjal, kje je črpalka. Le da je bil ugasnjen. Verjetno do križišča med lokalno in okrožno cesto ni bilo dlje kot milja. Potovalko sem si vrgel na ramo in se z nepojasnljivim občutkom otožnosti in pogledom, uprtim v neonski znak, namenil tja.