Obe koalicijski stranki, LDS in SKD, pa se morata sporazumeti tudi o novem zunanjem ministru. Prvi mož diplomacije ne bo krščanski demokrat dr. Peter Vencelj, kot vse kaže, pa tudi zunanjepolitična komentatorka Dela Mojca Drčar-Murko ne. Kot je znano, ji nasprotuje krščanska demokracija. Mogoče je navesti vrsto razlogov, zaradi katerih njena kandidatura najverjetneje ne bo uspešna. Recimo: negativno vrednotenje oglejske izjave in vloge tedanjega zunanjega ministra Lojzeta Peterleta v časopisnih komentarjih, ki jih je pisala; negativno izjavljanje o Ogleju tudi še v času, ko je že postala (neuradna) kandidatka za zunanjo ministrico; maliciozno prikazovanje njenega članstva v partijskem CK-ju v obdobju liberalizma. In tako naprej in tako naprej. Še bi lahko naštevali. A zoper uspešnost njene kandidature nemara bolj kot vsi navedeni in nenavedeni »vsebinski« razlogi govori sama logika pogajanj. V situaciji, ko mora, da bi bil sporazum sploh mogoč, vsaka pogajalska stran v nečem popustiti, se zdi še najbližja formula kompromisa ta: LDS odstopi od kandidatke (Mojce Drčar-Murko), SKD pa od resorja (zunanjega ministrstva). Povedano drugače: LDS dobi zunanje ministrstvo, SKD pa vpliv na imenovanje zunanjega ministra. Tako je obema stranema dana možnost častnega izhoda. Nobena stran v pogajanjih ni poražena. Pogajanja se torej utegnejo izteči v smer, ko bo mogoče reči, da so zoper kandidaturo Mojce Drčar-Murko največ storili prav tisti, ki so jo najbolj promovirali. Da ji je od vsega najbolj škodovalo prav dejstvo, da je med tremi javno znanimi kandidati figurirala kot najbolj verjetna bodoča zunanja ministrica. Kot Drnovškova prva izbira. Tako utegne njen neuspeh postati eden izmed temeljev, na katerih bo zgrajen morebitni uspešni dogovor obeh koalicijskih strank. Druga dva v javnosti krožeča kandidata za zunanjega ministra pa sta veleposlanika dr. Ernest Petrič in dr. Boris Frlec.