Komisar Sveta Evrope za človekove pravice govori presenetljivo tiho. Še posebno ker so njegove besede živahne, tehtne, ostre, resne in jezne. Po treh letih je nekdanji švedski politik in generalni sekretar Amnesty International na sredini svojega mandata. Thomas Hammarberg je bil rojen med drugo svetovno vojno in se že vse življenje bori za človekove pravice. V času, ko se s človekovimi pravicami brezskrbno mešetari v imenu ozdravitve svetovne ekonomije in politično-diplomatskega utišanja kritičnih glasov, potuje od Moskve do San Marina, od Bakuja do Ljubljane in pred vlade držav članic Sveta Evrope postavlja neprijetno zrcalo. Podpisnice evropske konvencije o človekovih pravicah opozarja na nevarnost preproste populistične politične govorice, ki ljudem namiguje, da so rešitve preproste, ob tem pa razpihuje nezaupanje in sovraštvo. V Ljubljano je prispel v torek, da bi se podrobneje seznanil z dvema grehoma, ki bremenita komaj rojeno slovensko demokracijo krivicami, storjenimi izbrisanim, za katere ogorčeno pravi, da so unikum in da česa podobnega v Evropi še ni našel; in položajem Romov, za katerega prav tako pravi, da je unikaten, saj so obenem največja in najbolj nevidna, najbolj odrinjena manjšina v Evropi. Zaskrbljeno govori o anticiganizmu, ki ob opozarjanju na krepitev desnega, nacionalističnega političnega diskurza v Evropi zveni podobno zoprno kot antisemitizem. V Ljubljani je Hammarberg obenem nastopil na konferenci o pravicah otrok in zaščiti pred nasiljem. Otroci so svojevrstna »manjšina«, ker so majhni, vendar to ne pomeni, da so majhne tudi njihove pravice. Nasprotno, Hammarberg opozarja, da so otroci prihodnost človeštva, zato je treba vanje vlagati znanje in tudi denar. Predvsem pa so otroci zanimiv ključ za razumevanje medčloveškega nasilja: tisti, ki so pripravljeni poseči po nasilju do otrok, so tisti, ki so bili v otroštvu tudi sami žrtve nasilja. Odnos do nasilja se oblikuje v otroštvu. Svet se tako sooča z »začaranim krogom nasilja«, ki se prenaša iz generacije v generacijo. »Krog nasilja moramo prekiniti,« pravi naš sogovornik. Vseskozi se osredotočate na manjšine in skupine, ki potrebujejo posebno zaščito ali so bolj ranljive. Koga uvrščate v to skupino v Sloveniji?Med tokratnim obiskom Slovenije sem osredotočen na izbrisane in Rome. Izbrisani so unikatni za vašo državo. Nikjer v Evropi ni česa podobnega. Pri Romih obstaja vzorec po vsej Evropi. So drugorazredni državljani, v veliki meri žrtve anticiganizma. Socialni kazalci pri Romih glede izobraževanja, bivališč, zdravstvenega varstva in zaposlitve so neprimerljivo slabi. Nezaposlenost je izredno visoka. Vsepovsod po Evropi je od sedemdeset- do osemdesetodstotna. Hkrati so slabo politično zastopani. Tu ste pred časom Slovenijo izpostavili kot pozitiven primer ureditve, ker so Romi zastopani v občinskih svetih. Slovenija naj bi bila tudi edina, ki ima zakonodajo, posebej namenjeno romskemu prebivalstvu. Je to dovolj?Ni. To so pozitivne stvari, a ne zadostujejo. Glede politične zastopanosti sem vaš model izpostavil nekajkrat in vzpodbudil druge vlade, naj si ga ogledajo, ker je zanimiv. Kajti veliko odločitev, ki neposredno zadevajo Rome, se sprejema na lokalni in ne na nacionalni ravni. A še vedno imate občino (Grosuplje, op.p.), ki tega ne upošteva. Tudi razlikovanje, ki ga delate med avtohtonimi in neavtohtonimi Romi, je umetno. Če ga ne bi bilo, bi moralo več občin imeti romske občinske svetnike. Zveza Romov Slovenije je precej močna organizacija in oblast jo podpira. Imate tudi svet romskih občinskih svetnikov pri Zvezi Romov ter vladno komisijo. Struktura je bolj ali manj tu, a vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je dovolj energije vložene v to, da bi zares vsi romski otroci hodili v šolo, da bi imela vsa naselja vodo in elektriko ker ju nimajo. Se naredi vse, kar je mogoče, da se prepreči protiromsko delovanje? V primerjavi z drugimi državami situacija ni slaba, verjetno je celo boljša kot marsikje, a gre za zahteven problem. Romi so danes žrtve ksenofobije in anticiganizma. Nujno je prekiniti začarani krog, v katerem so. Ker pridejo v šolo brez predznanj in ker se tam ne počutijo dobro, prepogosto nehajo hoditi v šolo. To pomeni, da še ena generacija ne bo imela možnosti na trgu dela in bo nezaposlena. Rešitev je treba iskati v vrtcih in predšolski vzgoji. Nekaj romskih otrok obiskuje vrtce, a v resnici zelo malo.Romi so največja manjšina v Evropi, a brez skupne politike. Bi bilo to v pomoč? Bi pomagalo, če bi Rome obravnavali kot eno skupino?Seveda. Obstajajo poskusi. Težava je, da je takih vseevropskih nevladnih organizacij več in da med seboj tekmujejo. Treba je razumeti in sprejeti, da romska skupnost ni enovita. Razlike so objektivne različni jeziki, različna zgodovinska ozadja, živijo v različnih državah. Gre za zelo heterogeno skupnost. Zato je treba biti potrpežljiv, kadar se skušajo poenotiti. V Svetu Evrope imamo Forum za Rome in potujoče skupine. Romske skupnosti iz vseh držav članic smo prosili, naj izvolijo svoje predstavnike, ki jih nato vabimo v Strasbourg. Na žalost so razlike zelo resnične in oblikovanje tega skupnega glasu je zelo počasno. Moramo biti potrpežljivi.Če primerjate načela Evropske unije in Sveta Evrope, bi tu EU lahko naredila več?Svet Evrope je evropski organ, ustanovljen za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Pozorno spremljamo uresničevanje in spoštovanje konvencij, ki so v naših temeljih. Evropska unija se je po drugi strani začela kot ekonomska in tržna unija, ki se zdaj širi in začenja vključevati socialne aspekte. Tudi človekove pravice. Na Dunaju deluje njena Agencija za temeljne pravice. Naredili so nekaj dobrih raziskav o Romih. Vendar se bolj ukvarjajo z ugotavljanjem dejstev in objavljanjem statistik, širjenjem znanja. Ideja je, da bi morali hoditi skupaj, sodelovati. A ne eni ne drugi nismo bili uspešni pri ukvarjanju z Romi. Nobeni vladi in nobeni evropski organizaciji ni uspelo narediti kaj resnično uspešnega in učinkovitega.Je Svet Evrope korektiv pomanjkljivostim Evropske unije?Ne morete biti člani EU, če niste člani Sveta Evrope, saj morate biti zavezani človekovim pravicam in demokraciji.V Sloveniji se zdi, da so se z EU pravzaprav znižali standardi. Ljudje so se bili ob vstopu v EU pripravljeni odpovedati določenim pravicam.Obstaja ideja harmonizacije znotraj EU, ki temelji na poskusu vzpostavljanja enakih standardov. A učinek v nekaterih državah je bil, da je harmonizacija pri standardih spoštovanja človekovih pravic povzročila premik navzdol. Prvotna ideja je bila seveda, da nihče ne bi smel spuščati ravni, ampak bi harmonizacija morala delovati le navzgor.Je to morda povezano s tem, kako deluje ekonomija, ki raste na račun naših pravic?Odgovor je da. Kar je problem. Najočitneje, a ne izključno, se to kaže pri pravicah delavcev. Če država plačuje ljudi malo in zahteva nizke prispevke, lahko tudi podjetja plačujejo delavce malo. To se prevede v nizke stroške in boljšo tekmovalnost na svetovnem trgu. Pomembno bi bilo povezati socialne standarde s harmonizacijo in ekonomijo. Tu bi lahko bila EU učinkovitejša. Počasi, zelo počasi gre v to smer. Je pa to bistveno prav zdaj, med ekonomsko krizo. Vladam se namreč hitro zazdi, da lahko zaradi izboljšanja ekonomije zarežejo v socialno pomoč, plače in pokojnine. To bi kaznovalo sedanje generacije v imenu večje konkurenčnosti. To ne sme biti sprejemljivo. Potrebujemo vsaj neke osnovne standarde po vsej Evropi, ki jih bodo vsi spoštovali. Ni prav, da tekmujemo za manj stroškov in večji dobiček na mednarodnem trgu s tem, da imamo vse slabše socialne razmere. Vseskozi se ukvarjate s človekovimi pravicami, zagotavljanjem njihovega spoštovanja. Je danes ljudi težje prepričati, da so človekove pravice pomembne?Po svoje je težje. Vse se je začelo po drugi svetovni vojni, ko je bila vsenaokrog v zraku misel 'Nikoli več'. Vsi so bili za človekove pravice, ki so bile ovite v skoraj romantične ideje. Vlade so se strinjale in sprejele osnovne dokumente. Nato pa je prišel čas, ko je bilo treba uresničiti dane obljube. In s tem so prišli problemi. Potreben je bil denar, pokazali so se razdori med človekovimi pravicami in ekonomskimi interesi. Resničnost je udarila nazaj. Enajsti september in način, kako se je vlada ZDA lotila boja proti terorizmu, sta prinesla krizo. Kršili so človekove pravice. Ljudje so začeli verjeti, da obstaja kontradikcija med človekovimi pravicami in zaščito pred terorizmom. To ni res. Boj proti terorizmu z nelegalnimi načini, ki kršijo človekove pravice, ni učinkovit. A nekateri še vedno mislijo drugače. Nekdanji podpredsednik ZDA Dick Cheney skoraj vsak dan piše, da obstaja spopad med človekovimi pravicami in varnostjo ter da moramo pozabiti na določene pravice, če hočemo ljudi zaščititi pred terorističnimi napadi. Tudi ekonomska kriza zdaj že jasno kaže, da mnoge vlade zmanjšujejo sredstva za področja, ki so povezana z uresničevanjem človekovih pravic. Obdobje, ko smo videli človekove pravice idealistično, je mimo. Zdaj imamo resničen svet. Srečujemo se z vsemi mogočimi političnimi razlogi, ki stojijo nasproti človekovim pravicam, in ves čas moramo dokazovati, da so pomembne.Je bilo nižanje standardov človekovih pravic v vojni proti terorizmu mogoče tudi zaradi posebnega položaja ZDA? Ima mednarodna skupnost dvojna merila, ko obravnava ZDA oziroma druge države, ki kršijo človekove pravice?Tu sta dva problema. Eno so dvojna merila, ko nekdo govori nekaj, naredi pa drugo. A potem imamo še selektivnost, ko se različne države obravnava na osnovi različnih meril. To je drug problem, ki je zelo razširjen. Kako je to mogoče?Vlade imajo svoje diplomatske stike, prijateljske države in države, s katerimi niso prijateljice. Seveda kritizirajo druge mnogo bolj kot prve. V tem smislu so merila dvojna.Pa se ljudje s tem strinjamo?Če ljudje vedo za to, temu nasprotujejo. Želijo si poštenosti. Niso jim všeč hipokrizija in dvojni standardi. A težava je, da niso vedno dovolj obveščeni. Če si navaden bralec časopisov, je težko razumeti, kako resna je v resnici situacija na Kitajskem ali v Latinski Ameriki. Potreboval bi veliko podatkov, da bi lahko suvereno trdil, ali je tvoja vlada poštena, ko deli kritike. A vendar je bilo očitno nepravično, da so bili Palestinci prisiljeni, da odrečejo svojo podporo Goldstonovemu Poročilu o zločinih v Gazi. Evropa se je tiho postavila na močnejšo stran. Ima Svet Evrope tu lahko kakšno vlogo? Ste le regijski glas ali globalni?Moj mandat je vezan na evropsko regijo, a lahko imam svoje mnenje. Razprava o Goldstonovem poročilu očitno ni bila v skladu s tem, kako bi Združeni narodi morali ravnati. Ni bilo nobenega razloga za to, da se odločitev o poročilu odloži za pol leta. Bilo je tudi jasno, da je bila odločitev posledica izsiljevanja Izraela, da se drugače ne bo pogajal s Palestinci. Človekovih pravic se ne bi smelo tako obravnavati. Morale bi biti nad takimi argumenti. Če trguješ s človekovimi pravicami, da bi zagotovil pogajanja ali izboljšal trgovinske stike, s tem zmanjšaš etično in moralno vrednost človekovih pravic. To pa je za človekove pravice bistveno. Bil sem globoko razočaran nad dogodki v ZN. In ljudje v prihodnosti se bodo sklicevali na to: »Odložili ste odločitev v tem zelo pomembnem primeru, naredite zdaj enako tudi v našem primeru.« Doslednost tako v delovanju EU, ZN kot Sveta Evrope je bistvena. In EU je pri tej odločitvi o Goldstonovem poročilu imela svojo vlogo. Podprla je odložitev razprave. Ne vem, ali ljudje tu to vedo. Se vam kdaj poraja dvom, ali so vaša stališča in načela dovolj jasno predstavljena, da bi jih ljudje lahko razumeli in vzeli za svoja? Tu ne gre samo za človekove pravice, gre tudi za druge mednarodne zadeve. Mnogo je ravni med navadnimi ljudmi in odločitvami v EU ali ZN. Politiki bi si morali prizadevati, da zmanjšajo te razdalje. Obstaja princip subsidiarnosti, o katerem govorijo v EU, da se odločitve sprejemajo na ravni, kamor spadajo. V resničnosti se vedno nagiba k temu, da se odločitve sprejema čim višje. Zato nastaja prepad. Politiki bi morali biti zelo previdni, da se ne bo ta razdalja še naprej večala. Njihova naloga je, da se potrudijo razložiti ljudem in da vzpodbudijo razpravo. Če ljudje menijo, da je bila odločitev o poročilu o Gazi nepravična, morajo imeti možnost to povedati. Idealno bi bilo, da bi prišlo do razprave, četudi to v vseh primerih ni mogoče. Tu bi morali svojo vlogo odigrati parlamenti, a zdi se, da niso vedno pozorni na to, kaj se dogaja.Ker govorite o prepadu, ali lahko za trenutek pogledamo v Italijo, do katere ste bili kritični. Pravite, da ljudje ne morejo biti zadovoljni s politiko, kjer obstaja prepad med besedami in dejanji. Po drugi strani je Berlusconi izvoljen znova in znova. Kako je to mogoče?Tu se odprejo številna vprašanja. Problem po vsej Evropi je, da demokracija ne deluje najbolje. Obstaja tendenca, da nekaj politikov dobi vso pozornost medijev. Politiki potem pošiljajo znake in opazujejo ankete javne podpore. Kakor hitro se jim podpora zmanjša, obrnejo smer. To vzpodbuja populizem. Nikjer v Evropi ni več lokalnih skupin ali političnih strank, ki bi razpravljale o političnih težavah, analizirale slabosti in koristi, različne možnosti rešitev in potem zaključke poslale regionalnim oblastem, ki bi to poskušale uresničiti ali predlog poslale v prestolnico. Imamo karizmatične voditelje, ki povejo svoje mnenje in pogledajo, ali je sprejeto dobro ali ne. S tem se oblikuje mnogo preplitka debata, ki ne more poglobljeno razložiti pomembnih izzivov. Ljudem se s tem odvzame možnost, da bi sodelovali pri odločanju. So samo prejemniki informacij, ki potem nastopajo še v rezultatih anket javnega mnenja. Ni nam uspelo ustvariti žive demokracije, ki bi temeljila na ljudeh. Ni pretoka glasov od lokalne na državno raven. Ljudje, ki se organizirajo ali delujejo v nevladnih organizacijah, so soočeni s tem, da jih politiki ne jemljejo vedno resno. Prepogosto tudi predstavljajo manjšine, ne pa širokega mnenja ljudi. To omogoča populističnim politikom, da znova in znova zmagajo na volitvah. Poglejte Rome. Je kjerkoli resen poskus kakšnega politika, da bi razložil, da je anticiganizem nesprejemljiv? Je kdorkoli poskusil razložiti zgodovino Romov in zakaj se romske skupnosti rade umaknejo in so nezaupljive do večinskega prebivalstva? Zelo redki politiki prevzamejo nase iniciativo in se jasno ter odločno postavijo za pozitivne vrednote. Preveč se jih obrača po vetru in si reče: »Aha, ljudje so proti Romom. Bom potem pa še sam rekel kaj proti njim, da bom izvoljen.« To je populizem. Oportunizem. To ni voditeljstvo. Ni politika. In to ni demokratično.Se je tudi država kot institucija v tem kontekstu izkazala za šibko? V Italiji so na ceste spustili civilne patrulje, ki naj bi ščitile ljudi pred tujci, obenem pa je ulice zaščitila tudi vojska. Mar to pomeni, da ljudje običajnim institucionalnim aparatom, kot sta policija in sodišče, ne zaupajo več?Naleteli smo na protislovja: na eni strani imamo ljudi in politične stranke, ki državi nasprotujejo. Po drugi strani pa ljudje sprejemajo avtoritativna ravnanja, kadar so ta naravnana proti priseljencem. Eden od razlogov za zmanjševanje zaupanja v oblast je korupcija. Ljudje vidijo, da sistem brez korupcije ne deluje. V mnogih evropskih državah sta skorumpirana tako policija kot sodstvo. Opaziti je mogoče, da imajo bogatejši ljudje boljše možnosti za uspeh pred sodišči od revnejših. Revnih ljudi pa je v Evropi veliko in ti ljudje ne podpirajo oblasti. Te težave so opazne tudi na volitvah: stranke, ki se zavzemajo za revnejše, niso uspešne, z izjemo skrajno desničarskih. Ljudje so namreč odtujeni in razočarani. To je simptom krize demokracije.So ljudje, ki so razočarani, prav zaradi tega tudi brezbrižni do priseljencev z drugih celin, ki so še v mnogo slabšem položaju kot Evropejci?Res je, da se tisti, ki so v slabem položaju, bolj bojijo drugih, ki so v podobnem ali še slabšem položaju, denimo priseljencev. Veliko ljudi se zateka k skrajnim desničarjem, k njihovi propagandi. Situacija pa je protislovna: jasno je, da Evropa priseljence močno potrebuje in jih bo vedno bolj potrebovala. Smo starajoča se celina in priseljenci, četudi imamo z njimi nekaj težav, prinašajo v družbo dinamiko. Pripravljeni so denimo prevzeti določena delovna mesta, ki jih Evropejci nočejo. Če bomo priseljence zavrnili, bomo ekonomsko neuspešni, to je jasno. Po drugi strani pa se jih ljudje bojijo, saj menijo, da jim v trenutni krizi zasedajo delovna mesta, bojijo se jih tudi, ker so muslimani. Mislijo, da bodo potem povsod stale mošeje, cerkve pa bodo izginile.Večkrat ste že omenili, da bi si morale evropske države priseljensko politiko pravično razdeliti, da ne bi bile valu priseljencev izpostavljene zgolj države ob Sredozemskem morju. V Grčiji in na Cipru, delno tudi v Italiji in Španiji, si močno prizadevajo, da bi se s priseljenci ukvarjala vsa Evropa. Vendar druge države nad tem niso navdušene. Gre za preizkus evropske solidarnosti, ki zaenkrat ni dal dobrih rezultatov. Ni pravično, da se mora majhna Malta zaradi geografskih razlogov ukvarjati s tolikšnim številom ilegalnih priseljencev in se zato zateka k temu, da jih zapira za ograje. Za zapiranje sicer ne sme biti izgovora, vendar bi morala do tega čutiti odgovornost vsa Evropa. Bizarno je denimo, da države, iz katerih so nekoč tokovi emigrantov vodili v ZDA, to zgodovinsko obdobje obravnavajo na zelo romantičen način: ljudje so imeli vizijo, odpotovali so v boljši svet, začeli novo življenje, pošiljali denar domov. Natanko to se dogaja danes s priseljenci iz drugih delov sveta. Obravnavani pa so kot kriminalci.Zakaj je bila Evropa pred desetletjem in pol solidarna, ko si je razdelila begunce iz vojn v bivši Jugoslaviji, danes pa tega občutka ni?Morda tega tukaj niste čutili, vendar je v Evropi zaradi vojne v Jugoslaviji nastal močan občutek sramu. EU se je počutila nesposobno, da bi se s tem, evropskim problemom, ukvarjala. Potem so vstopile ZDA in postorile, kar je bilo treba. Solidarnost do beguncev je Evropa vendarle zmogla. Odtlej pa se je zgodilo nekaj ekonomskih nihanj in ljudje so postali bolj sumničavi. Zgodila sta se tudi 11. september in ameriška vojna proti terorizmu.Se evropske države zavedajo svojega podpisa pod evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ko odhajajo z vojsko na drug konec sveta, v Afganistan ali v Irak? Jo vzamejo s seboj v vojno?O tem ni enotnega mnenja. Sam sem prepričan, da bi moralo biti tako. Ta vprašanja so zanimiva. Vsaka mednarodna agencija bi se morala zavedati, da je odgovorna za svoja dejanja na vojnih območjih. Na Kosovu glede Unmika denimo ni bilo povsem jasno, kakšna je njegova pristojnost, zato so ustanovili posvetovalno telo, ki naj bi dalo odgovore. Jasno pa je denimo, da mora biti tisti, ki na misiji zagreši zločin, za to kaznovan. O tem bi ne smelo biti dvoma, saj bo mednarodnih operacij v prihodnosti vedno več.Kaj povezuje tako raznolike države, kot sta Moldavija in Švedska ali Rusija in Velika Britanija, v enoten Svet Evrope?Kljub razlikam jih povezuje zavezanost človekovim pravicam. Vsak prebivalec teh držav ima denimo pravico vložiti pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice, če v svoji državi ni našel pravice.Če imajo vsi enako pravico, pa morda nimajo vsi enakih možnosti to dejansko storiti?Res je, da niso vsi enako dobro obveščeni oziroma poučeni o tej možnosti. Ampak tako pač je. Svet Evrope najbrž v prihodnosti ne bo več storil ničesar res dramatičnega, lahko pa se trudimo, da bi naše delo imelo boljše realne učinke.Zakaj je danes vaše delo pomembno?Ker je moj položaj neodvisen. Politika ne more vplivati ali pritiskati name.V Ljubljano ste prišli tudi zato, da bi spregovorili o pravicah otrok. Kako otrokom, prihodnjim generacijam razložiti pomen človekovih pravic?Mladi ljudje potrebujejo ilustracijo. Če jih učite o človekovih pravicah, jih morate za začetek uveljavljati v razredu, saj otroci sicer začutijo hipokrizijo. V razredu mora učitelj vzpostaviti nekakšen majhen Svet, živeči primer demokracije. Če je kateri od otrok denimo telesno prikrajšan, ga morajo učitelj in učenci enakopravno vključiti v skupnost.omisar Sveta Evrope za človekove pravice govori presenetljivo tiho. Še posebno ker so njegove besede živahne, tehtne, ostre, resne in jezne. Po treh letih je nekdanji švedski politik in generalni sekretar Amnesty International na sredini svojega mandata. Thomas Hammarberg je bil rojen med drugo svetovno vojno in se že vse življenje bori za človekove pravice. V času, ko se s človekovimi pravicami brezskrbno mešetari v imenu ozdravitve svetovne ekonomije in politično-diplomatskega utišanja kritičnih glasov, potuje od Moskve do San Marina, od Bakuja do Ljubljane in pred vlade držav članic Sveta Evrope postavlja neprijetno zrcalo. Podpisnice evropske konvencije o človekovih pravicah opozarja na nevarnost preproste populistične politične govorice, ki ljudem namiguje, da so rešitve preproste, ob tem pa razpihuje nezaupanje in sovraštvo. V Ljubljano je prispel v torek, da bi se podrobneje seznanil z dvema grehoma, ki bremenita komaj rojeno slovensko demokracijo krivicami, storjenimi izbrisanim, za katere ogorčeno pravi, da so unikum in da česa podobnega v Evropi še ni našel; in položajem Romov, za katerega prav tako pravi, da je unikaten, saj so obenem največja in najbolj nevidna, najbolj odrinjena manjšina v Evropi. Zaskrbljeno govori o anticiganizmu, ki ob opozarjanju na krepitev desnega, nacionalističnega političnega diskurza v Evropi zveni podobno zoprno kot antisemitizem. V Ljubljani je Hammarberg obenem nastopil na konferenci o pravicah otrok in zaščiti pred nasiljem. Otroci so svojevrstna »manjšina«, ker so majhni, vendar to ne pomeni, da so majhne tudi njihove pravice. Nasprotno, Hammarberg opozarja, da so otroci prihodnost človeštva, zato je treba vanje vlagati znanje in tudi denar. Predvsem pa so otroci zanimiv ključ za razumevanje medčloveškega nasilja: tisti, ki so pripravljeni poseči po nasilju do otrok, so tisti, ki so bili v otroštvu tudi sami žrtve nasilja. Odnos do nasilja se oblikuje v otroštvu. Svet se tako sooča z »začaranim krogom nasilja«, ki se prenaša iz generacije v generacijo. »Krog nasilja moramo prekiniti,« pravi naš sogovornik.