Odkar se živo srebro v termometru celo pozimi povzpne do za Grenlandce nepredstavljivih nič ali cel več stopinj Celzija, so se za prebivalce tega največjega otoka začeli številni križi in težave. Ob otoplitvi izpod oblakov na nebu ne pada več sneg, temveč dež, velikanske snežne ploskve pa se spremenijo v drsalnice, kar pri premikanju ovira predvsem živali, razlaga Hans Enoksen. Pomanjkanje snega je huda nadloga tudi za severne medvede in tjulenje, prvi morajo v iskanju hrane in snega preplavati strašne razdalje, tako da nazadnje od izčrpanosti poginejo; pri tjulenjih pa so samice vajene mladiče vzgajati pod snežno odejo, in ker te ni, je smrtnost med malimi tjulenjčki izrazito poskočila. Sneg je na Grenlandiji zagotavljal tudi nekakšno javno razsvetljavo, v šali pojasni Hans Enoksen, od snežne odeje se je odbijala svetloba lune in tako razsvetljevala pokrajino. Skorajda pravljična podoba, bi porekel Evropejec – in takih iger narave je (bilo) na Grenlandiji še več. Grenlandski premier kot posebej pomembno omenja zelo dobro vidljivost: »Kadar je pri nas jasno, se vidi kakih dvesto, tristo kilometrov daleč.« Arktična posebnost, ki se ji Enoksen ne bi mogel odreči, saj nikoli ne bi šel živet na celino – med drugim ne prenese megle. Poleg tega mu ne diši evropska hrana: »Pri nas hrano dobimo z lovom, za Evropo pa sem slišal, da v živila in domače živali vbrizgavajo antibiotike.« Inuit, ki ne skriva svojega izvora, pravi, da je sneg zanj in za njegovo ljudstvo simbol gostoljubja. »Ko pokrajino spet prekrije snežna odeja, pripravimo sani in se podamo na obisk k prijateljem. Inuiti radi preživljamo dolge ure skupaj in si pripovedujemo zgodbice. Vzajemna pomoč je za nas pomembna vrednota. Ob potovanjih v tujino, bodisi v Kanado bodisi na Dansko, vsakič znova ugotovim, da je individualizem vir marsikaterega zla«.