A tu je tudi težava, ki se je v dobrih trenutkih Lyotard docela zaveda, ki pa je pogosto šla v izgubo v diskusijah o postmoderni. Na kratko rečeno, doba velikih pripovedi, ki si jo mora skonstruirati saga o postmoderni - ta velika pripoved o koncu velikih pripovedi -, nikoli ni bila tako naivna in tako masivna, kot se jo poizkuša predstaviti vnazaj. Razsvetljensko pripoved o napredku in emancipaciji so spremljali dvomi in nadvse kritični glasovi že od samega razsvetljenstva naprej, narativno legitimiranje znanosti je ponujalo različne modele, ki so si bili v opreki, obenem pa je bil sam znanstveni postopek vseskozi nekaj ambivalentnega, nepredvidljivega in paradoksnega, tako da ni bilo treba čakati kvantov in fraktalov, da bi lahko izpostavili njegovo paralogijo. Skratka, postmoderna se je vselej že začela, kot dvojnik je od rojstva naprej spremljala samo moderno, Lyotardova knjiga pa je dobra diagnoza nekega zasuka v njunem težavnem navzkrižju.