Kmalu zatem ga je zatekla vojna in bil je vpoklican. Na fronti ni dolgo ostal, že v drugem mesecu vojne se je znašel v ruskem ujetništvu. Tam se je pridružil češkim prostovoljcem, se kmalu sprl z njihovim vodstvom in bil zaradi svojega satiričnega norčevanja iz nadrejenih poslan na fronto. Po izbruhu ruske revolucije se je pridružil Rdeči armadi, tam dosegel vodilne položaje, nazadnje je postal celo politični komisar. V tem času se je povsem odrekel bohemskemu življenju in celo nadvse ljubi mu pijači. Po koncu vojne se je, oženjen z neko Rusinjo, vrnil v Prago, kjer so ga povsem neupravičeno obdolžili postrelitve čeških legionarjev. Stvar se je nekako polegla, je pa zaradi tega natolcevanja imel še dolgo velike težave. Bil je brez stalne zaposlitve, v nenehnih denarnih težavah, ne pri levičarjih ne pri desno usmerjenih ni našel opore ter zopet zašel na stara, bohemsko začrtana pota.