Slovenija je vstopila v krizo v letu 2008 z 1,8% javnofinančnim primanjkljajem oziroma v zadnjem kvartalu leta 2008 s tri cele in nekaj odstotnim primanjkljajem. Se pravi, situacija se je začela relativno hitro slabšati že v času, ko je bila vsaj medletna gospodarska rast še čez 3% v letu 2008. Če pogledamo nekatere druge države, ki jih radi jemljemo za primerjavo, nam na tem področju kaže, da so imele bistveno boljšo izhodiščno pozicijo in s tem tudi bistveno večjo možnost javnofinančnih ukrepov za blažitev posledic krize, kot je bilo to za primer Slovenije. Če pogledamo podatke ob koncu leta 2009 bomo ugotovili, da je Slovenija pri primanjkljaju, ki je nekje okoli 5,6, 5,7% družbenega proizvoda in da so recimo na taki ravni primanjkljaja tudi države kot je Finska, ki so začele obdobje krizno s približno 4% javnofinančnega presežka. To se pravi, prostor, ki je bil na voljo za to, da so dosegli približno enake javnofinančne rezultate danes oziroma pred kratkim od tistih s katerimi so vstopili v krizo je bil seveda glede na Slovenijo precej večji. To se pravi, podobno so vse države reagirale in vse so zašle v javnofinančni primanjkljaj in povečan dolg, če so želele hkrati dovoliti, da lahko delujejo avtomatični stabilizatorji, kar pomeni, da lahko delujejo tisti ukrepi na socialnem področju, ki blažijo posledice izgube dela in delovnih mest. To so predvsem nadomestila za brezposelnost, ki so eden pomembnejših avtomatičnih stabilizatorjev. Na drugi strani, da so lahko kompenzirali relativno velik izpad javnofinančnih prihodkov, ki so bili vezani na konjukturo. To so predvsem davek od dobička in še nekateri drugi, ki so pretežno vezani na tovrstno davčno osnovo. Zaradi tega je vprašanje v tem trenutku ali je Slovenija v pretiranem javnofinančnem primanjkljaju ali ne. Kot pravim, če jo primerjamo z drugimi državami evroobmočja potem ne.