Konec leta 1795 so se bojevniki iz leta II, pogosto pomiloščenci, zbirali v številnih klubih, med njimi v Panteonu; Jeseni leta 1795 so se v stari opatiji Génovéfains blizu Panteona zbirali demokrati, osvobojeni iz termidorskih zaporov.; to je bilo neodločno približevanje, ki dopušča vero v soglasnost. "Nismo več glas, ki vpije v puščavi," je pisal Babeuf 30. decembra v šestintrideseti številki Le Tribuna, čeprav je Antonelle še vedno dvomil, da bi bilo mogoče uresničiti doktrino enakosti. Babeufu je laskalo, da se je o tem lahko pogovarjal s tako pomembno osebnostjo, in v članku z naslovom "Kaj delati?" ("Quoi faire?") Mazauric ga primerja z Leninovim Kaj delati. ga je poskušal prepričati, da bo nastanek komunotarne države mogoč, ko bo ljudstvo pripravljeno in seznanjeno s tem, "kaj je bilo narejeno, kaj je treba narediti, kam in kako je treba iti", predvsem pa, ko bodo dokončno mobilizirani tudi njegovi zagovorniki. Številna pisma podpore so ga še potrjevala v njegovem poslanstvu: "[...] privrženci in razširjevalci naše doktrine. Naše krasne besede, resnična enakost, blaginja vseh, obča sreča postajajo moderne in so dnevno povelje ljudstva." Prišel je torej čas "revolucioniranja", se pravi "snovanja zarote proti neustreznemu dejanskemu položaju, ki ga je treba poskusiti odpraviti in na njegovo mesto postaviti nekaj, kar bo boljše," in mobiliziranja politikov, ki so spričo obljub oblasti preveč prizanesljivi: "Kakšna je ta sramotna neodločnost, zaradi katere izmed številnih ljudi, ki so se močno zavzemali za ljudsko stvar, ni skoraj nobenega več?" Vznesena želja verjeti v srečanje ljudstva in njegove revolucionarne elite tu razkriva, kako malo navdušenja je vzbudila "sveta Enakost", ta doktrina, ki še ni privzela naziva komunizem.