Do konca knjige ostaja nejasno, čemu se je njen avtor odločil za tako pustolovščino. Trditev, da na primer obelisk na tretjem dvorišču praškega gradu brez pridržka zasluži ekspresionistično oznako samo zato, ker naj bi bil v ostrem nasprotju z okolico, kaže na nerazumevanje celotne Plečnikove zasnove, s čimer pa se konča vsaka kolikor toliko smiselna polemika o arhitekturi. Krečičeva knjiga ima še eno posebnost, ki žal vedno bolj postaja vsakdanjost naše humanistične znanosti. Njen avtor namreč spretno zamolči vse tiste, ki resno oporekajo njegovim tezam, če pa že ne more drugače, neprijetneže kot nepomembne odpravi z enim stavkom. Na svojem peskovniku lahko nato nemoteno hvali samega sebe. Plečnik zato ne more do prave besede. Morda še nasvet založnikom. Če se že odločajo za sporne teme, bi pred tem za mnenje kazalo povprašati širši krog strokovnjakov, kajti tudi naša mala obalpska domovina sem in tja še premore kak razumen nasvet v smeri ločevanja ekspresivnosti od ekspresionizma.