Jutro je bilo mrzlo. Stala sta povsem negibna v temi zunaj pred vrati. Baiba se je oklepala njegove roke. Wallander je v temi zaslišal komajda slišen zvok, kakor da bi se nekdo prestopil in nehote podrsal z nogo po zmrznjenem pesku. So že tu, je pomislil. Zdaj bodo pse spustili s povodcev. Toda nič se ni zgodilo, vse je ostalo spokojno, in popeljal je Baibo proti vratom v zidu cerkvenega dvorišča. Stopila sta na ulico. Wallander je bil prepričan, da so jima zasledovalci tik za petami. Zazdelo se mu je že, da vidi pri vhodu premike nekakšnih senc, in zaslišal je, da so železna vrata za njima še vdrugo rahlo zacvilila. Psi, ki jih ima eden izmed polkovnikov na povodcu, niso kdove kako spretni, se je posmehnil sam pri sebi. Razen če tega ne počno nalašč, da bi vedela, da naju imajo ves čas na očeh.