Pot, ki jo je s svojimi zbori prepel Janez Bole, je bila hribovita, skalnata, zelena, sončna, imela je svoj ideal in pravo smer – čistost zborovskega petja, viharnost temperamenta, občutljivost duha, ki se je srečal z ustvarjalnostjo. Spoznanje, ki ga iščemo mnogi in najdejo le nekateri, se je dotaknilo glasbenika, ki je imel rad lepo besedo, a se je vendar zapisal prelesti lepega petja. Pevski glasovi, ki so se rodili iz srednjeveškega korala, se izčistili v renesansi, da bi se čudežno izrazili z glasbo novega veka, so mu dali neizmerno energijo, ki ga je vedno znova duhovno prenavljala in krepila.