Pomemben prelom v prenosu gibljivih slik pomeni barvna televizija, ki so jo prvič predstavili v Bellovih laboratorijih že leta 1929, sprejemnik za barvno televizijo pa je leta 1935 patentiral Avstrijec J. Nagler. Barvna televizija za »navadne smrtnike« se je najprej, tj. v zgodnjih 60. letih, razširila v ZDA, že v nekaj letih pa je zajela tudi Evropo. Zasnovana je na dejstvu, da zadostuje, če prenašamo le tri barvne komponente -- rdečo, rumeno in zeleno -- v drobcenih slikovnih elementih, ki so sestavljeni iz treh točk. Če jih opazujemo zelo od daleč, se nam vse tri točke zlijejo v eno, ki ima enako barvo in svetlost kot oddajana slika v isti točki. Da so mogli oddaje v barvah sprejemati tudi tisti, ki niso še imeli dragega barvnega sprejemnika, je prenosni sistem narejen tako, da lahko barvne signale sprejema tudi črno-beli sprejemnik, črno-bele pa barvni. V ZDA in v Ameriki nasploh se je uveljavil prenosni sistem NTSC (angl. National Television System Committee), v Evropi pa sistem PAL (angl. Phase Alternation Line), ki je boljši. Francozi so trmasto vztrajali pri svojem sistemu SECAM (fr. Sequentionelle à mémoire), ki pa je povsem drugačen in precej slabši kot prva dva.