Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Kar potrpežljivo sem čakal na besedo za razpravo, čeprav je bilo dosti izzivov, da bi se oglasil k repliki, vendar menim, da večina replik bolj oddaljuje ta državni zbor do iskanja rešitve ali pa pomoči pri iskanju rešitve za tisti del TAM-a, kolikor je to še možno in se bojim, da če bi nadaljevali s takim načinom razprav in replik in s takimi sejami, da bi se še bolj oddaljevali in da počasi ne bi bilo kaj reševati. Vsa kalvarija pri izvajanju tega zakona ali bolje rečeno neizvajanja zakona o sanaciji TAM-a, in žal tudi te razprave včeraj in danes, me še bolj prepričujejo, da izvirni greh ni v zakonu. To ni za lastno tolažbo in za tolažbo tistim, ki ste glasovali za ta zakon, da se ne bi preveč posipali sedaj s pepelom, ampak je glavni problem v izvedbi oziroma izvajanju ali neizvajanju. Priznati je treba, da smo že takrat, tisti, ki se vsaj malo na gospodarstvo spoznamo, vedeli, da je ta projekt izjemno zahteven in da zahteva zelo odgovorno, profesionalno in koordinirano delo zlasti Vlade, posameznih ministrstev, zlasti dveh, Ministrstva za gospodarske dejavnosti in Ministrstva za finance, pa glede na raziskave tudi Ministrstva za notranje zadeve, SOVE in še koga drugega, dalje sodelovanje z Upravnim odborom in vodstvom in predvsem z bankami. Soglašam s tistimi, ki pravijo, da se tukaj ne more največje odgovornosti, tudi za napake v tem izvajanju ali neizvajanju, znebiti Vlada, pa seveda koalicija, vključno z Združeno listo, ki je takrat še bila v koaliciji, vendar tudi ne stranke opozicije in tisti iz prejšnje opozicije in tisti, ki stalno znova zahtevate tudi razprave, podobno kot tudi v tej sedanji situaciji. Mislim, da je ta primer TAM-a lahko poučen, kako se ne izvaja sanacij, pa ne po kakšnem bivšem jugoslovanskem modelu, kot je omenil kolega Podobnik, ampak po kakršnem koli racionalnem modelu zahodnih gospodarstev, ki tudi izvajajo podobne sanacije, vendar ne na tak način, ko zaidejo podjetja v težave. Poleg premajhne učinkovitosti in odločnosti Vlade, Vlade, kot celote (ker vemo, kaj se je dogajalo, ko je prišla Vlada s predlogom za spremembo zakona, ker sama ni imela korajže izvajati zakon, ki ga je predlagala) pa le moram opozoriti še na nekaj; zato, da si nalijemo kolikor se da čistega vina in da se ne izogibamo odgovornosti, tudi tisti, ki tukaj sedimo in še kdo drug. Eden glavnih problemov pri sanaciji TAM-a je bil gotovo stalna kriza vodenja sanacije samega poslovodstva v tem podjetju. In tukaj bi vprašanje postavil ne samo Vladi, ampak tudi predvsem tistim, ki bi lahko pomagali pri tem, da bi našli v Mariboru ob toliko strokovnjakih ekipo ljudi, ki bi lahko vodila, pa to velja za vse ekipe, ki so bile tam in so bile doslej žal neuspešne in sprašujem samega sebe pa tudi vas kolegice in kolegi, tudi tiste, ki ste iz Maribora, kje so bili vsi vplivni lokalni dejavniki in politične stranke - tudi tiste, ki dostikrat najbolj glasno dvigajo glas in opozarjajo na probleme in napake - in lokalne ustanove in strokovne ustanove, vključno z univerzo, ki "fabricira" toliko in toliko strokovnega kadra. Kje je ta kader? Treba je reči, da ob vseh napakah, ki jih imajo tudi sindikati v tej državi, da so sindikati bili v tem primeru, kot organizacija najbolj prizadeti, potencialno prizadeti zaradi svojih delavcev, še kar korektni in strpni, da niso delali večjega problema in večjih težav.