Preden je bil v Gospejini pisarni, zaviti v oblake, ki so obljubljali sneg, podpisal pogodbo o delu, je obiskal ogrevane, zračene, ravno prav vlažne, steklenjakom podobne prostore, kjer je Imperij razplajal blago za prodajo. Za sedežem firme so se med plevelom in šikaro razprostirale planjave k tlom prihuljenih steklenih streh, pod katerimi so nepreštevne variante na temo vretenčarjev dosti žrle in dosti izločale. Presenetilo ga je, ko je videl, kako si je Gospa, prej opazno preutrujena in vzkipljiva, s temnimi podočnjaki na testenem licu, opasala črn predpasnik iz gume, si nataknila škornje in grebla po blatu, dokler se ni zdelo, da je kot prerojena. Gazila je po iztrebkih in vodi, z vilami je preobračala s slamo spremešani gnoj in je rila po njem, kvišku so pognali gradovi iz blata in med njimi je kopala zavite kanale ter ceste, gnetla je umazanijo, kot da je plastelin, čepe je vlekla s prsti desnice po njej, hlastno, da je zardela v obraz, je široko razmaknjenih nog predevala cele lopate smrdljivih snovi, da jo je oškropilo po gležnjih in laktih. Čeprav ga je njeno početje osupnilo, ga ni ganilo. Popolnoma neprizadet je pomislil, da je za strogo prepolovitvijo Gospejinega cesarstva na veličastno izložbeno okno iz črnega kamna, zrcalnega v beli in zlati svetlobi, ter na vzrejališča, v katerih je preobilje organskega pljuskalo v jarke, izdolbljene v sredo cementnih steza med živalmi, zagotovo mogoče zaznati tesnobno hlepenje človekove duše, ki se venomer muči, da bi iz sebe iztisnila vse, kar je v njej sram zbujajočega, pa zato takrat, ko ne gre več drugače, pristaja na dogme o telesno realnih hudičih in zlu, ker bi se sama želela počutiti čisto ter kot nečemu tujemu vladati vsemu, kar je drugačnega; nečednega; nezaželenega. Ne da bi ga njegova domislica vsaj očarala, si je rekel, da mogoče prav ta nuja duše po trdnih mejah lahko pojasni, zakaj so v tretjem rajhu ob Speerovih mamutskih spomenikih, urejenih paradah praporščakov in neznosno lepih filmih Stevena Spielberga Filip je bil brihten, a površen otrok svoje dobe: druga svetovna vojna je bila zanj spektakel in do konca svojih dni je bil prepričan, da je Schindlerjev seznam režirala Leni Riefenstahl. morala nastajati tudi koncentracijska taborišča s svojimi nesmiselnimi, ujetnikom namenjenimi nesnažnimi deli. V resnici ni šlo za poniževanje ne za dokončno rešitev kateregakoli vprašanja – bili so zasilni, gasilski ukrepi. Več ko je bilo v ljudeh zla, več ga je bilo treba prestaviti ven, na samo obrobje obstoja, sproti ga je bilo treba povnanjati, da bi mu bili lahko kos – začarani krog se je sklenil in postajal čedalje tesnejši. Ampak Filipa to ni ganilo.