Ko sem bila majhna, sem seveda neomajno verjela v čudeže in nadnaravna bitja. Brskala sem pod drevesnimi koreninami za palčki in kopala rove za njimi po travnikih. Vsak plehnat prstanček, ki sem si ga za drobiž kupila na stojnici, sem preverjala, ali ni čaroben, in zelo dolgo čakala, kdaj se bo sprožila njegova nadnaravna moč. V gozdu sem oprezala za vilami in neprestano barantala z bogom, kar po malem počnem še danes. Ker se mi kljub tako trdni veri čudeži nekako niso dogajali, sem bila precej zaskrbljen otrok. Kajpada sem bila prepričana, da je tako, ker je nekaj narobe z mano. Zagotovo nisem dovolj pridna, ali pa preprosto nimam pravega ksihta za to. Nemara nisem dovolj bleda in shirana, zato sem začela že zelo zgodaj hujšati in se izogibati soncu. Morala sem vztrajati, kajti drugim so se čudeži dogajali. Nekatere punce so dobile super fante pa obleke, mnogi so obogateli, dobivali odlične ocene v šoli – jaz pa nič. Nato sem nekako ob koncu pubertete obupala in se za nekaj let oprijela strogega materialističnega nazora. Česar ne vidim, ne slišim in ne voham, to ne obstaja, pa pika. Zanalašč. Pa naj se bog, vile, palčki in podobna zalega igrajo mance s svojimi čudeži in si jih poveznejo na glavo. Bojo že še videli. Kaj pa ne ugotovijo, kdo jih je zares potreben?!