To delo je povezano z zgodbo iz mojega otroštva. Kot otrok sem si zelo želel imeti domačo žival in moji stari starši, pri katerih sem odraščal, mi je niso dovolili imeti, češ da imamo premajhno stanovanje. Nekoč je moja babica pripravljala kefir in sem ji rekel, poglej, to je živo, zato bi lahko bili kefirji naše domače živali in bi jim dali imena. Druga povezava pa je spisek imen tekmovalnih konjev, ki sem ga videl pred leti v Las Vegasu in je bil zelo nenavaden, saj so konji imeli čudna in poetična imena. Lista je bila še najbolj podobna minimalistični poeziji in mi je ostala v mislih do danes. Združitev obeh obsesij pa me je navedla na idejo o »reji« generacij kefirjev, ki dobivajo imena na način, kot se ta dajejo denimo rasnim konjem in drugim živalim. Skratka, na eni strani imamo strašno poetična, pompozna in neumno kičasta imena, na drugi pa indiferentne bele oblačke v mleku. Dajati imena kefirnim kepicam je podobno delom Ilje Kabakova, kjer je prav tako ogromno besed nakopičenih okrog nepomembnega dogodka ali objekta.