Miran Hladnik je v več zapisih opozoril, da je Bartolov sodobnik in prav tako Primorec Lino Legiša natančno opredelil sporočilo, pomen in mesto romana Alamut: »Ni se pustil preslepiti bleščavi tujinske eksotike, ampak jo je pripel na izkušnjo domačega sveta, na borbeno prizadevanje Primorcev za osvoboditev izpod italijanskega fašizma.« S tem »borbenim prizadevanjem« so bili po Hladniku mišljeni pripadniki slovenske ilegalne vojaške organizacije TIGR, ki so z načrtovanjem atentatov na italijansko fašistično oblast »nedvomna vzporednica samomorilskim fedaijem v Alamutu« (vodja te organizacije, Zorko Jelinčič, pa je bil Bartolov osebni prijatelj, ki so ga Italijani usmrtili). Hasan Ibn Saba je seveda machiavelistični lik, za katerega plemeniti cilji upravičujejo uporabo vsakršnih sredstev (Hasanov cilj je bil osvoboditev Perzije izpod turške oblasti), Hladniku pa se zdi najverjetnejša interpretacija, da je pisatelj prek tega lika nagovarjal Slovence »k pogumnemu, tveganemu koraku, ki bo nacijo usmeril k svobodnejši eksistenci«.