Odtlej je drugače vse. In predvsem sem drugačna sama. Smrt ni več oddaljena tujka, ampak bližnjik, ki me ne zapusti. Kadar kdo od otrok zakasni, me obsede panika in čutim, da me duši. Kadar svojih staršev ne morem priklicati po telefonu, sedem v avto in odhitim k njima preverit, ali me mračna partnerica morda ni prehitela in na njunem zatilju že ne drži svoje hladne dlani. Zvečer ležem v posteljo, gledam zaprte omare in ko sprožim roko na desno polovico postelje, si bolj kot vse želim, da bi moja dlan začutila toplo telo. Telo, ki bi se ob mojem dotiku vznemirilo in se tesno privilo k meni. A najhujša so jutra, zgodnja jutra po nočeh, v katerih živim vzporedno življenje in sanjam, da z njim počnem najbolj običajne reči – pijem jutranjo kavo, hodim po nakupih, se ljubim in z njim govorim. Kadar po takšnih sanjah odprem oči, si želim, da pred mano ne bi bilo več nobenega jutra niti svetlobe. Le še prazen čas niča, ki bi me povsem vsesal in v katerem bi za vedno izginila.