Zato je tako pomembno, kje natanko se nahaja govorec v tej poeziji, ki se zdi poetično najučinkovitejša povsod tam, in teh mest je pravzaprav kar dosti – poleg Divana, zadnje pesmi prvega ciklusa, velja omeniti vsaj še Mečarico, Muzej, Nekoč je bil pašaluk, Romanje v večnost in še bi lahko naštevali –, kjer se govorec pojavi kot izrecno prvoosebni pesniški jaz, ki poleg konvencij lirskega žanra angažirano upošteva razvejano mrežo diskurzov in idiomov, ki postanejo slišni tudi v najbolj zgoščenem besedilu. Resnica poetičnega učinka namreč vselej prebiva na relaciji med govorcem in poslušalstvom, kajti to ni le resnica pesniškega subjekta, ampak je tudi družbena in zgodovinska resnica njegovega trenutka.