In prav kmalu sem nekega povsem običajnega večera, ko sem se okrog desetih zvečer vrnila iz učilnice v pritličju, kar zazijala, ko sem našla sobo prazno. Moje nočno ostajanje v namenskem prostoru in prekomerno porabo elektrike je odobril sam ravnatelj doma, ki je bil obveščen o mojih intenzivnih pripravah za veliko spomladansko matematično tekmovanje slavonskih maturantov. Ob tem času je bila Ljubica vedno že v svoji postelji, še nedolgo tega je sedela na postelji s prekrižanimi nogami, naslonjena na zid in s pletilkami v rokah, zadnjih par dni pa je ležala s pisano blazinico pod glavo in s knjigo nad sabo. Da bi koga povprašala, ali jo je nemara videl, je bilo prenevarno, ker so vrata doma ob delavnikih zaklepali ob 21.00, samo ob sobotah in nedeljah so jih zapirali uro kasneje. Po zaklepanju je vzgojiteljica včasih še enkrat obšla vse sobe. Sklepala sem, da se je Ljubica iz sobe odkradla nekaj minut pred mojim prihodom. V spalni srajci sem se spustila v kletne prostore in se ob tem bala, kaj bom rekla, če me ustavi dežurna in vpraša, kam grem brez halje, ko nas pa skozi okno vendar lahko vidijo radovedni mimoidoči. Ostala sem neopažena, vsaj kar se oseb znotraj doma tiče, v svoji detektivski akciji pa sem odkrila, da je okence, skozi katerega smo se ob sobotah na skrivaj kradle na plese, kar je vsakič znova vzbujalo Ljubičino zgražanje, samo rahlo priprto. Cimra je bila torej nekje zunaj zgradbe. To se je ponovilo tudi naslednji večer. Jaz sem po njenem prihodu okrog polnoči samo močneje zaprla oči in potisnila glavo še globlje pod sintetično blazino, na katero sem pred spanjem iztrkala nekaj kapelj nekega svetlomodrega osvežilca, da bi, kolikor se je sploh dalo, ublažila vonj po plesni, ki je ponoči preplavljal najino južno sobico. Njeni begi so ostali neopaženi, ker ni v lepem obnašanju drobne, skromne in marljive učenke tekstilne šole nihče niti podvomil. Jaz pa sem molčala, tako kot je molčala Ljubica v najinih prvih skupnih tednih. Samo da je bil moj razlog mnogo bolj otipljiv in se ga je dalo opisati z eno besedo, z besedo pulover. Sicer pa je do mojega rojstnega dne ostalo še celih sedem dni in po pravilih prejšnjega Ljubičinega poslovanja bi bil pulover lahko, če bi se Ljubica tako odločila, do zgodovinskega napada na Beograd ali do osvoboditve Sarajeva 1945, spleten, sešit in celo obkvačkan. Tretjega večera sem se kljub vsemu odločila, da ji bom sledila. Počepnila sem v temo in vlago ene od naših skupnih umivalnic in takoj, ko je Ljubica zlezla skozi okno, odšla za njo. Sledila sem ji vse do njenega cilja. To je bila izložba novoodprte prodajalne s konfekcijo, ki je imela posebno ponudbo inozemskih puloverjev, puloverjev iz prave runske volne. Ljubica je v majhen blokec, ki sem ji ga dala za 8. marec, prerisovala vzorec pisanega puloverja z rombi, poln različnih barv je bil, med katerimi so prevladovali odtenki bordo rdeče in temnozelene, prav taki, kakršne je Ljubica klobčič za klobčičem prinašala vsako soboto iz Zadruge. Odmikala se je od izložbe in se ji spet približevala, izbirala različne kote, od koder je gledala, s prsti šla po steklu, se ustavljala in preštevala in si potem vse zapisovala. Skratka, obnašala se je kot ženska, ki je končno videla original reprodukcije, ki jo je nekoč zdavnaj na skrivaj izrezala iz borne likovne monografije, jo nalepila na zid svoje dekliške sobe, kjer je v odtenkih slikarije odsanjala svoje prve mladostniške ljubezenske sanje, in h kateri se je kasneje vračala, kakor hitro se je pred njenimi očmi pojavilo kakšno novo upanje.