In tako sva s prijateljem (iste starosti, iz istega razreda, z iste hišne številke v Žerjavu, a zelo različne kilaže) v času, ko se nič ni dogajalo (najbrž so bili delavci na malici, a to nama tako ni bilo posebej pomembno) in je vse mirovalo, uživala v postopanju. A so za popestritev poskrbeli »družiji« (vojaki) ki so mimo pripeljali voz s parom konj. In naenkrat je bil svet poln dinamike: ravno, ko sva bila tik ob konjih, je parni valjar na ves glas »spregovoril«, konja sta noro poskočila proti nama, moji refleksi ( čez leta v Münchnu izmerjeni rezultati so mi nekoč pokazali dvakrat večjo hitrost od povprečja) so bili v trenutku v akciji – in za nameček sem še (bog ve, kako mi je uspelo /sem pa pozneje imel kar dokaj uspešnih intervencij te vrste) potegnil vstran od ponorelih konj dvakrat težjega in počasnejšega prijatelja.