Če je nečimrnost povezana z opazovanjem lastne zrcalne podobe, je človeštvo nečimrno že dobrih 8000 let! Tako dolgo se namreč ljudje ogledujemo v ogledalu. Dokaz? Najdbe iz Anatolije – koščki zbrušenega vulkanskega stekla, ki so jih izdelovali že 6000 let pr.n.št. Bakrena ogledala so iznašli v Mezopotamiji leta 4000 pr.n.št, na Kitajskem pa so jih začeli obrtniško izdelovati dva tisoč let kasneje. S kovinsko plastjo prevlečena stekelca v funkciji zrcal naj bi ugledala luč sveta v Sidonu (zdajšnjem Libanonu) sredi prvega stoletja pred našim štetjem. V srednjem veku so bila ogledala še vedno iz zglajenih srebrnih, zlatih, kositrnih ali bronastih plošč in vse je kazalo, da bo pri tem tudi ostalo…Potem pa so v zgodnji renesansi evropski obrtniki izumili postopek prekrivanja stekla z amalgamom, zlitino živega srebra s kovinami. V angleški vauxhalski steklarni so jih začeli izdelovati v večjih količinah, čeprav kakovost stekla in čistost odseva še nista bila povsem zadovoljiva. Slikar visoke renesanse, ki je po besedah Vasarija »utišal učene in osupil najživahnejše ume«, Leonardo da Vinci, je med prvimi z uporabo ogledala odkril linearno perspektivo. Pripomoček, brez katerega ne bi bilo mnogih najbolj veličastnih evropskih slikarij slavnih umetnikov, je poimenoval »gospodar slikarjev«. Z ogledalom kot slikarskim rekvizitom so bili ustvarjeni najbolj slavni avtoportreti, od Rembrandta do van Gogha. Vse do izuma fotografije so bili tudi edini način, kako preslikati lastno podobo. Kljub najsodobnejšim tehničnim pripomočkom nekateri slikarji zlasti pri avtoportretiranju še danes najraje uporabljajo ogledalo. V 16. stoletju so Benetke kot trgovsko mesto zaslovele in zavidljivo obogatele tudi z izdelovanjem vrhunskega stekla ter po zaslugi revolucionarnega odkritja in skrbno varovane tehnike prekrivanja stekla z živim srebrom postale središče proizvodnje ogledal. Slavna beneška ogledala, ki so v tem času prihajala iz njihovih muranskih steklarn, so bila pošastno draga, pravzaprav le redkim dosegljivo razkošje, ki je ohranilo status prestiža več kot sto let. Tudi zaradi značilno okrašenih pozlačenih okvirjev so beneška ogledala služila za dekoracijo v palačah po vsej Evropi. »Industrijsko vohunstvo« seveda ni stalo križem rok in sredi 17. stoletja je skrivnost prodrla do Londona in Pariza. Padlo je nekaj glav, Benetke pa so dokončno izgubile ekskluzivni status proizvajalke najboljših ogledal. Še vedno pa je ostal problem strupenosti živega srebra in kasneje prevleke iz njega. V 18. stoletju je bilo med višjimi sloji največje povpraševanje po velikih nadkaminskih in medokenskih ogledalih ter blizu dva metra visokih ogledalih na štirih nogah, imenovanih konjska ogledala. Slednja, prenosljiva in z nastavljivimi držali za sveče, so uporabljali pri oblačenju in zaradi mističnega odboja svetlobe, ki so jo oddajale plapolajoče sveče, tudi pri slikanju. Izum posrebrenega ogledala z letnico 1835 pripisujejo nemškemu kemiku Justusu von Liebigu. Novi postopek je omogočil množično proizvodnjo ogledal, ki so končno postala tudi cenovno sprejemljivejša.Čeprav so sodobna ogledala prekrita z nestrupenimi zlitinami srebra in aluminija, so med ljudmi še vedno prisotne sledi nekdanje zadržanosti do ogledal, zlasti v spalnih prostorih. V človeški psihi so se nemara premočno zasidrale legende in vraže, ki prikazujejo ogledalo kot čarovniško, naj so to legende o neumrljivih vampirjih, ki zaradi izgubljene duše nimajo odseva v ogledalu, ali vraže, češ da ogledalo ne more lagati in lahko pokaže samo resnico. Prav zato hudobna kraljica v pravljici o Sneguljčici besno razbije ogledalo, ko ji to pove, da ni najlepša v deželi tej.Narcis iz grške mitologije dan in noč samovšečno opazuje svojo podobo v studencu in se ob njem postopoma spremeni v rožo, ki se imenuje po njem. Filozofi in pesniki, posebno še Gaston Bachelard in Paul Valery, so ob preučevanju mita o Narcisu ugotovili, da zrcalo, ki ga ustvarja voda, odseva idealizirani jaz, saj ne ustreza resnični podobi. V dekoraciji interierjev ustvarjajo ogledala iluzijo prostornosti, navidezno povečujejo prostor, uporabljajo se v nekaterih šolah feng shuja, pa v industrijskem oblikovanju in prometu. Pa vendar se moda vse pogosteje vrača k mehko valovitim linijam starih ogledal, ko poskušajo proizvajalci notranje opreme obnoviti nekatera zgodovinska vzdušja. Pred leti so v Ameriki izdelali pravo prodajno uspešnico – kraljevsko pozlačeno ogledalo v stilni mešanici beneških in secesijskih ogledal, kakršnega je imel kralj rokenrola Elvis Presley. Oblikovalec iz modne hiše Jeanne Lanvin je pred kratkim v pariškem Muzeju umetnosti izdelal novejšo repliko budoarja iz 19. stoletja s stenami, obloženimi z ogromnimi ogledali. Tudi sam slikar je s pomočjo ogledal »naslikal« sobo v različnih linearnih perspektivah. In s tem potrdil tezo Leonarda da Vincija, da je ogledalo »gospodar slikarjev«. e je nečimrnost povezana z opazovanjem lastne zrcalne podobe, je človeštvo nečimrno že dobrih 8000 let! Tako dolgo se namreč ljudje ogledujemo v ogledalu. Dokaz? Najdbe iz Anatolije – koščki zbrušenega vulkanskega stekla, ki so jih izdelovali že 6000 let pr.n.št.