Množičnega pobega čez cesto se ne bojita. »Vse se lahko zgodi, ampak naše policije pa tudi ne smemo toliko podcenjevati!« je bil ginljivo zaupljiv ata Franc. »Veste, koliko je tam policajev! Če oni jemljejo svojo službo resno, potem nam ne bo hudega.« Prav res vse hvale vredno, po drugi strani pa je tudi res, da se benevolentni izraz na gospodovem obrazu korenito spremeni v trenutku, ko mu sogovornik omeni možnost, da bi se bivanje novih gostov znalo podaljšati onkraj uvodno zastavljenih štirinajstih dni. »Če bi bili za stalno? O ne!!!« to je bilo pospremljeno z vehementnim mahanjem visoko vzdignjene roke »O ne!!! Takrat bi imel pa jaz čisto drugo matematiko! Veste, kakšen je roj čebel? Jaz vem, imam z njimi izkušnje: prve tedne so čebele v novem panju pridne in mirne, ko pa se enkrat razsršijo ... O ne!!!« Ob tej misli sta postala takoj manj sijajne volje in še nadalje obmrknila ob vprašanju, ali zaupata državnim obljubam. »Popolnoma ne. Naša vlada je zmožna VSEGA.« to je bilo pospremljeno z zgovorno gesto obeh rok, ki zakrožita po zraku, pograbita polne pesti in tako stisnjeni švisneta v žep »Kolikor smo Slovenci tako zelo pametni, si bomo tole našo prečudovito celinico takoj uničili.«