Vsekakor je za manjši politični zasuk v sodstvu poskrbel kar sam predsednik države Danilo Türk. S predlogom štirih kandidatov za ustavne sodnike je zelo presenetil, čeprav je ves čas poudarjal, da je pri kandidatih najpomembnejša strokovnost. Državni zbor je oblasti všečne sodnike seveda požegnal. Vendar so strokovna merila, po katerih se je ravnal predsednik, nekoliko vprašljiva. Mitja Deisinger je recimo kot tožilec v svinčenih časih skrbel za cenzuro tiska. Takrat so oblastnikom šle v nos edicije, kot so Mladina, Nova revija in Katedra. Sedel je tudi v senatu vrhovnih sodnikov, ki so oprostili tržiškega župana Pavla Ruparja, ker naj bi bil ta pravno neveden. Navsezadnje je eden od treh snovalcev novega kazenskega zakonika, ki so ga pisali v tajnosti in daleč stran od strokovne javnosti. Ernest Petrič pa je znan po tem, da se je kot veleposlanik na Dunaju vmešaval v delo novinarjev. Matija Grah, nekdanji dopisnik Dela v Avstriji, po zanesljivih podatkih ni bil edini primer. Jan Zobec se je denimo podpisal pod kandidaturo Franca Arharja za ljubljanskega župana. Jasna Pogačar nima nobenega »političnega madeža«, a niti nobene posebne strokovne reference. V ožji predsednikov izbor je menda prišla zaradi dr. Erika Kerševana, Türkovega svetovalca za pravna vprašanja. Ta namreč nadaljuje delo legendarnega dr. Vilka Androjne, pravnega strokovnjaka za upravno in upravno procesno pravo ter očeta nove ustavne sodnice. Torej o strokovni izbiri ne moremo govoriti.